Recimo, da ste član nekega kluba ali združenja. Nekateri člani te organizacije govorijo ali počnejo stvari, ki jih ne odobravate. Nekatere od njih morda celo zalotijo pri kršenju zakona. V takem primeru verjetno ne bi več želeli biti član tega kluba. Tega vam nihče ne bi zameril.
Številni ljudje imajo tak pogled na Cerkev. Cerkev je že preživljala čase korupcije, škandalov in odtujenosti. V sodobni družbi, v kateri resnico razumemo kot stvar osebne izbire, nekateri dvomijo, ali ima organizirana religija sploh še kakšen pomen.
Ta dvom je dolga leta pripomogel k odtujitvi ljudi od Cerkve. Vendar Cerkev ni družabni klub. Cerkev je pot k Bogu. Čeprav duhovnost lahko iščemo in bi morali iskati sami, posamično čaščenje Boga ni nadomestilo za Kristusovo telo, ki ga predstavlja Cerkev.
Bog je tam, tudi v svoji človečnosti
Mnogi so se odvrnili od Cerkve zaradi zlorab. Ljudje so bili prizadeti, česar ni mogoče zanikati. Paradoksalno je, da čeprav so se zlorabe vedno dogajale – ker Cerkev sestavljajo ljudje s svojo nepopolno in grešno naravo –, to še ne pomeni, da Bog ne more biti v Cerkvi oziroma da ga tam ni mogoče najti.
Jezus sam je obljubil, da bo tam. V Matejevem evangeliju pravi:
»Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.«
Mt 18,20
Jezus ni postavil pogoja, da morata biti ta dva ali trije brez greha, da bi bil med njimi Bog.
Odgovorni smo drug drugemu
V predhodnih vrsticah Jezus reče apostolom:
»Karkoli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in karkoli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.«
Mt 18,18
Jezus Petru naloži tudi to, naj svojemu bližnjemu ne odpusti le sedemkrat, temveč do sedemdesetkrat sedemkrat (Matej 18,22).
Ti odlomki nas opominjajo, naj svoje brate in sestre v Kristusu kličemo k odgovornosti, namesto da bi grešni naravi dovolili, da nas razdvaja. Pomagajmo drug drugemu na poti svetosti. Bistvo krščanstva je v iskanju ravnovesja med usmiljenjem in pravičnostjo – vsi moramo odpuščati, ker je tudi nam odpuščeno.
»Ljudje, ki hodijo v cerkev, so hinavci!«
To je verjetno res, kajti hinavce najdemo povsod. Znova je treba poudariti, da Cerkev – podobno kot katero koli drugo ustanovo – sestavljajo nepopolni ljudje. Toda naš odnos z Bogom zadeva nas same. Bog nas ni poklical, da sodimo druge. Kako vemo, da je nekdo hinavec? Ker sodimo druge.
V Matejevem evangeliju nam Jezus govori:
»Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu?«
Mt 7,1–4
Bolje je, da poskrbimo za svojo lastno dušo, kot da svoje duhovno stanje zanemarjamo z obsojanjem drugih.
»Toda jaz Sveto pismo berem doma!«
Če imamo Sveto pismo, ne potrebujemo Cerkve – to je tehten argument. Poleg tega, kaj človek sploh lahko še pove, česar Kristus že ni?
Edina težava je v tem, da je Kristus sam ustanovil Cerkev, kot lahko znova preberemo v evangeliju po Mateju:
»Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva.«
Mt 16,18–19
Morda se nam zdi, da nas Sveto pismo lahko zadostno nahrani, toda Sveto pismo nam govori, da tudi mi potrebujemo Cerkev.
V Matejevem evangeliju je zapisano: »Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar,« to pomeni izobčenec, oseba, ki nima vere.
Nihče ni tako popoln, da ne bi potreboval Cerkve
Cerkev je nepopolna, ker jo sestavljajo nepopolne osebe. Toda Cerkev kot Kristusovo telo obstaja zato, da skupaj »lahko postajamo popolni, kakor je popoln (naš) nebeški Oče« (Mt 5,48).
Vsi smo grešniki, vendar si vsi lahko prizadevamo za svetost. Prizadevajmo si za svetost s skupnimi močmi.
Članek je prevedel Mario Jurišić. Prevedeno in prirejeno po izvirniku iz Operandove angleške spletne strani.
