Vrnila sva se v Atalayo. Se še spominjate najine izkušnje, ko sva prvič prihajala v to mestece ob amazonskem deževnem pragozdu? Zlasti tiste vožnje z džipom in karambolom nekje med Satipom in Atalayo. In potem, kako sva tri dni odhajala od tam, z vojaškim letalom?
Med Limo in Satipom
Nekaj očitno je na tej poti med Limo in Atalayo, saj tudi tokrat ni šlo povsem gladko.
Karte za avtobus do Satipa sva kupila skoraj deset dni pred odhodom, da bi si res prihranila morebitne zaplete in težave.
A ko sva na dan odhoda prišla na postajo, kot dve muli naložena z nahrbtnikoma in torbami, so nama na okencu prijazno povedali, da avtobus danes ne bo odpeljal, ker so na nekaterih delih poti močni nalivi, plazovi in je situacija nasploh kritična.
Tisti dan se je narava na tistem delu Peruja res izživela, kar sva videla šele, ko smo prišli tja.
No, prodajalki pri okencu sva dala telefonsko številko, da bi naju lahko poklicali, ko bo znano, kdaj bo najin avtobus odšel na pot.
Seveda naju ni nihče poklical, a sva zato midva vsak dan znova klicala tja in spraševala o odhodih. Drugi in tretji dan sva še vedno čakala v Limi, četrti dan pa so nama po telefonu zagotovili, da je cesta sanirana in bo avtobus naslednji dan končno spet peljal v Satipo.
Ko sva prišla tja, sem se takoj namenil k okencu, saj nisva želela čakati dve uri, da bi naju na koncu spet odslovili domov.
Gospa je pogledala najini karti in povedala, da avtobus sicer danes gre v Satipo, ampak ne tisti, katerega vozovnice sva kupila midva.
Ko se dvigne pokrov
Priznam, da me je minila potrpežljivost. Recimo samo to, da so bili čez pet minut na kupu šofer, prodajalka, vodja oddelka in mrzlično tuhtali, kako naj bi naju spravili na tisti avtobus.
In to ne na katerikoli sedež. Zahtevala sva prva dva, v prvem nadstropju, saj sta to edina sedeža, kjer lahko sediva normalno, brez da bi morala krčiti noge in stiskati zobe po sicer naporni in ovinkasti poti čez Ande.
Panorama
Prva dva sedeža imenujejo ‘panoramska sedeža’, ampak za tistega, ki je na poti v Satipo, sta to prej ‘sedeža groze’, saj dejansko lahko spremljaš voznikovo vožnjo, kako prehiteva po ozkih prelazih in trepetaš vsakič, ko med prehitevanjem po drugi strani vozi tovornjak ali drugi avtobus. Potem moliš, da bi čimprej zaspal.
S sedemurno zamudo
Ko smo prispeli do tistega dela poti, kjer je prej divjalo neurje, se je promet ustavil. Po polžje smo se pomikali naprej, ure pa so tekle in tekle. Ponekod so bile ceste odnešene, tako da se je jasno videl odrezani asfalt in prepad pod njem. Kot rečeno, sedeža groze.
V Satipo sva prišla z več kot sedemurno zamudo, se pravi da sva se vozila od desetih zvečer do nekje četrte ure popoldan naslednji dan. Z enim samim postankom!
Dobra plat tako dolge vožnje je ta, da se telo po določenem času navadi na vožnjo in navkljub vsemu postane celo prijetna.
Z džipom ali z ladjo?
V Satipo sva prišla tako pozno, da noben prevoz ni več peljal naprej v Atalayo, kar sicer vzame novih šest ur vožnje z džipom ali sedem ur z ladjo. Najela sva sobico in do naslednjega dne prenočila v Satipu.
Izbor prevoza do Atalaye je odvisen od osebnih preferenc, pa tudi od okoliščin. Po slabem vremenu je sicer že tako slaba makedamska cesta do Atalaye popolnoma razmočena, na mestih težko prevozna in nevarna.
A prednost vožnje z džipom pred plovilom je ta, da se čoln med sedemurno potjo ne ustavlja, na njem pa še do nedavnega ni bilo niti stranišča. Pri džipu je pot resda sila nelagodna, ampak voznika lahko kadarkoli prosiš za postanek.
Do Atalaye po vodi
Midva sva se odločila za ladjo. Ne samo zato, ker sva džip enkrat že izkusila, ampak tudi zato, ker se je ponudba čolnov v zadnjem času izboljšala.
Zdaj lahko najameš čoln, kjer ima vsak potnik svoj sedež (in ne le lesene klopice, kot prej), na krovu sta tudi stranišče in celo televizor. Sprejme največ petdeset potnikov, ostalo pa zapolnijo z vsem mogočim tovorom, ki ga iz Satipa peljejo v Atalayo.
Vožnja je bila prijetna, čeprav nas je trikrat ujel naliv in je čoln na trenutke tako zazibalo, da sva se že videla plavati.
Kakorkoli, v Atalayo sva prišla srečno in povedano iskreno, zelo vesela sva bila, da sva se spet vrnila v džunglo. Kot bi prišla domov. Tako sva, skupaj z Indijanci, zakorakala v Veliki teden.
Pogoreli ponos
Ne boste verjeli, ampak novica o požgani in porušeni notredamski katedrali je dosegla celo Atalayo.
Seveda je tragično, ko se poruši nekaj tako veličastnega, dragocenega in zgodovinsko pomembnega. Seveda je tragično, ko dolgoletno delo neštetih rok vernih meščanov, ponos in simbol države, v slabi uri skoraj izgine v dimu.
O tem, kako veličastna in dragocena je bila notredamska katedrala je bilo povedanega že veliko. Pet ladij, dvojni hodnik in leseni strop, za katerega so uporabili najboljši les in posekali 1300 hrastovih dreves.
Dobrodelna akcija za katedralo
Mogoče o tem dogodku niti ne bi pisal, če ne bi čutil, da nam Bog prav v tem času z njim pošilja svoje velikonočno sporočilo.
Odziv javnosti, še posebej francoske, je pričakovan in absolutno razumljiv. Šok. In seveda trdna odločenost, da bo na tem mestu nastalo novo, še bolj veličastno svetišče.
Francija je pozivala ljudi k donacijam in zatrdila, da bo dobrodelno akcijo razširila tudi preko svojih meja. Vse za to, da ohrani svojo čast in ponos.
Pravijo, da sta se že po nekaj urah odzvala dva francoska milijonarja in za notredamsko katedralo darovala 300 milijonov evrov.
300 milijonov
Nisem si mogel kaj, da se ne bi vprašal, kaj bi recimo 300 milijonov evrov pomenilo za ljudi iz roba naše družbe. Koliko sitih otrok, koliko pitne vode za reveže, ki jo pijejo iz kalnih in umazanih rek, koliko hiš za tiste, ki živijo v barakah s streho iz polivinila!?
Ali pa recimo, koliko novo posajenih dreves v amazonskem pragozdu, ki jih danes izsekavamo zato, da lahko pišemo na vrhunski papir, tiskamo reklamne zloženke in stanovanja opremljamo z najboljšim pohištvom?
21 hektarov gozda stane strop notredamske katedrale. Se bo sekalo še enkrat?
Ne gori le katedrala
Vprašal sem se, ali Francija res potrebuje novo, prenovljeno svetišče takšnega kova in s tolikšnim finančnim in materialnim vložkom?
S Silvo sva v Parizu preživela en mesec, ko sva potovala po Evropi. Le en mesec, a dovolj dolgo, da sva lahko doživela tako blišč, kot bedo tega mesta.
Cona, kjer stoji notredamska katedrala, je ena najbolj prestižnih con v Parizu. Gnete se turistov, bliska se iz fotoaparatov in cene so dvignjene v nebo. Na tem mestu boste za kepico sladoleda plačali osem evrov, za kratko ekspres kavo devet, da o cenah hrane v restavracijah sploh ne govorim.
Dobro, če so ljudje to pripravljeni plačati, tudi prav. Ampak samo nekaj sto metrov stran od te cone lahko na pločnikih vidite raztrgane šotore, kjer prenočujejo ljudje, ki turistom (in državi) očitno niso tako zelo pomembni.
Zagotovo ne toliko pomembni, da bi se predsednik v navalu čustev obrnil na milijonarje in jih nagovoril k darovanju 300 milijonov evrov za rešitev problematike brezdomcev v Parizu. Ali pa beguncev in migrantov.
Prizadeti verniki
V notredamski katedrali sem bil vse skupaj morda desetkrat. Razen ob nedeljah in ob velikih praznikih, ko se cerkev dejansko napolni z verniki (v glavnem turisti), katedrala služi za fotografiranje, vodene oglede in nasploh za občudovanje.
Dan po katastrofi so se Parižani v velikem številu zbrali pred katedralo, prepevali krščanske pesmi in molili. Iz vsega sveta so na to mesto deževala sožalja, namenjena prav njim, vernikom, katoličanom, ki so izgubili del svojega ‘srca’, kot so pisali, saj naj bi pariška stolnica predstavljala ‘vogelni kamen cerkve’.
Cerkve se rušijo
Ampak znano je, da so cerkve v Evropi prazne. Pustimo ob strani razloge za to in pomislimo samo na to, da jih v mnogih evropskih državah ne le zapirajo, ampak celo rušijo. To je realnost, ki sva jo doživljala na potovanju čez Italijo, Francijo, Španijo in Belgijo.
Obstaja podatek, da je francoski senat za rušenje predvidel okrog 2000 cerkva po Franciji, ker te pač niso obiskane, ne služijo svojemu namenu in zato predrage za vzdrževanje. Koliko strtih src vernikov se lahko pričakuje šele takrat! Ali pa se motim.
Resnični tempelj Boga
Na Veliki petek bomo kristjani za Jezusom stopali na vrh Kalvarije. Opazovali bomo človeka, ki bo to pot hodil prostovoljno, za mene, za tebe, za vse nas.
In opazovali bomo, kako se bo pretrgalo zagrinjalo v jeruzalemskem templju, potem ko bo svojo dušo izročil nazaj nebesom. Pretrgalo se bo, da bi lahko sprevideli, da pravi, resnični tempelj nima zidov, nima meja in ni okrašen z zlatom.
Farizeji, pismouki in drugi bodo pretreseni. Predstavljam si, da bodo stali pred vrati, prepevali, molili in objokovali… Medtem pa bo Jezusov Duh plaval do ljudi in vstopal v naša srca, tam zgradil svoj tempelj in v njem prebival za vselej.
Velikonočno sporočilo
Kakšna simbolika, če pomislim na notredamsko katedralo! Kakšno velikonočno sporočilo!
Zdaj je pravi čas, da se vprašamo, kolikokrat prezremo to notranje svetišče, zato ker mislimo, da Bog prebiva nekje drugje. In kolikokrat nam bo Bog še moral pokazati, da razen Njega, nobena stvar na tem svetu ni večna, pa naj ima za nas še tako globok pomen.
Morda pa bomo tokrat spregedali, da so prav ljudje, ubogi, strti, nemočni, obupani, obubožani, tista katedrala, ki jo moramo ohraniti pri življenju in ji pomagati povrniti dostojanstvo in sijaj. Verjamem, da bomo!
Nace in Silva kako je dragoceno spoznanje vaše o tem, da cenita sedaj avtobus in vse bolj. Jaz sem se v Afriki z džipom peljala in ostala v pesku, da ne govorim, kako je bilo v dežju, komaj sem prišla domov, ko je tako padalo, da sem džip že na drugem delu vasi morala pustit, ni šlo več….. In to poln džip otrok.
Blagoslovljena sta tudi vidva, vidim, s spoznanjem, da sta živi tempelj Boga, ki ga nosita v sebi. To sem jaz tudi že spoznala in odtlej vem s srcem – mi je bilo dano občutiti, da je Jezus govoril o zapustitvi svojega egota in umirati temu delu sebe, ni mislil tega dela tvoje prave Biti, ki je božje. Svoje misli in čute zapuščati in kontrolirati je pomembno, to je umiranje sebi! Dolgo tega nisem dobro vedela. Sedaj razumem s srcem!
Blagoslov pri vsem vašem prizadevanju. Bodita pa z odprtimi očmi in se učita od tistih ljudi tam, ki vam imajo veliko povedati! Blagoslavljajta jih vedno in povsod in bosta tudi videla prave čudeže.
Bogu hvala za takšno razmišljanje! Čim več ljudi se osvesti, tem prej bo zavladal na Zemlji Raj! Ja, naše Telo je tempelj Božji, več kot 7 milijard Templjev imamo, vsakega je škoda ko pogori, veselimo se vsakega, Kateri se vname!