IMG_20181208_122123

Iz Atalaye z vojaškim avionom

Po skoraj enem mesecu sva odšla iz Atalaye, polna vtisov, lepih srečanj z ljudmi in naravo, prevzeta od spominov.

Človeka kar zamika, da bi si nekje v vasi postavil hišico, zasadil bananovec, kokos, manjoko in trsni sladkor in živel z naravo, tako kot živijo indijanski staroselci. Morda enkrat na stara leta, zdaj morava naprej.

To je treba izkoristiti

Ampak najina izkušnja Atalaye ne bi bila popolna, če ne bi izkoristila posebne možnosti, ki se nama je ponudila ob odhodu nazaj v Limo.

Mesec vročine in visoke vlage naju je precej utrudil, zato nama ni preveč dišalo, da bi se tudi tokrat vračala z džipom (osem ur) po razmočenem in luknjastem makedamu do Satipa in potem še nadaljnjih dvanajst ur z avtobusom čez Ande do Lime.

Navdihujoče branje – misijonsko potovanje po Evropi in Aziji

Vedela sva, da obstajata še dve možnosti prevoza. Ena možnost je pot s čolnom do Satipa, naprej pa normalno z avtobusom. Prihraniš sicer makedam, a na račun pogostih postankov, ki jih ladja ne omogoča.

Druga možnost bi bil komercialni let direktno do Lime, saj ima Atalaya svoje majhno letališče. Ampak takšen let je precej drag, zato sva to opcijo hitro izključila.

Obstaja še tretja možnost, ki nama jo je omenil p. Alejandro. Let z vojaškim letalom – ha, to je nekaj novega!

Z vojaki v Limo

Vojaško letalo v osnovi sicer ni namenjeno prevozu običajnih potnikov iz Atalaye v Limo, ampak država to možnost ponuja ljudem po bistveno znižani ceni, da letalo ne bi letelo prazno.

Let je le enkrat na petnajst dni, sprejme pa le potnike, ki imajo priporočilo nekoga, ki ga na občini v Atalayi poznajo. V najinem primeru je bil to p. Alejandro; v tem malem mestu ga praktično poznajo vsi.

Naredila sva izračun in ugotovila, da naju vojaško letalo (le eno uro vožnje do Lime) pride manj, kot bi naju prišla 20-urna utrudljiva vožnja z džipom in avtobusom. Kdo ne bi izbral takšne možnosti?

Včasih sva bila gospoda in naju je p. Alejandro takole vozil z misijonskim trikolesnim motorjem.

Z misijonarjem smo torej odšli na občino, plačala sva prijavnino, rezervirala let in bila nadvse zadovoljna s to ugodno in hitro možnostjo transporta.

Poleg tega pa je vojaško letalo eno redkih prevoznih sredstev, ki jih na najinem dosedanjem triletnem potovanju po svetu še nisva koristila, če izvzamem helikopter in podmornico.

Lahko pride, lahko tudi ne

Ampak z izbiro vojaškega letala so prišla tudi opozorila. Ne toliko dejstvo, da vožnja ni udobna, pač pa da je letalo približno tako zanesljivo, kot je zanesljiv denimo Paragvajec, ko se z njim dogovarjaš za sestanek.

‘Letalo lahko pride, lahko pa tudi ne,’ nama je pojasnil Alejandro. ‘Zamuja po pet ur ali več ur, tako da se pripravita na izdatne vaje v potrpežljivosti.’

Midva sva pot sicer izročila Bogu (vključno s čakanjem na letališču), ampak priznam, da je bila v prihajajočih dneh najina potrpežljivost res na hudi preizkušnji. Glede na Alejandrova opozorila sva vedela, da verjetno res ne bo šlo vse gladko in po načrtih, nisva pa vedela, da bova iz Atalaye odhajala kar tri dni.

Preloženi let

Let je bil predviden v četrtek. Ob dvanajsti uri naj bi bili na letališču, ob dveh bi že vzleteli.

Iz občine so nas poklicali v sredo, en dan pred poletom in nas obvestili, da so v zadnjem hipu zamenjali linijo in bo letalo v Atalayi pristalo šele dan kasneje.

‘Se je že začelo,’ sva si mislila. Ruzake sva imela sicer že spakirane, a nisva bila vezana na čas, zato preložitev ni bil velik problem.

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Do petka ni bilo več nobenega klica iz občine, tako da naju je p. Alejandro že ob enajstih z motorjem odpeljal na atalaysko letališče.

Tam sva bila prva. Letalo naj bi iz Pucalpe priletelo ob 12. uri, a ostali potniki so začeli prihajati šele okrog enih popoldan, brez posebne naglice. Očitno so vedeli bolje od naju.

Čakanje na vročini

‘To pa bo zanimiva vožnja,’ sva si rekla, ko sva videla gospoda z vejami banan pred čakalnico, in starejši par s kokošmi v gajbicah. Ste gledali film ‘Ko to tamo pjeva?’

Tudi kokoši v gajbicah čakajo na polet v Limo.

Bilo je neznansko vroče in vlažno. Ob dveh je bila čakalnica že povsem polna. Potili smo se, se presedali in pogledovali na uro. Na dvorišče letališča so se pripeljali prodajalci osvežilnih pijač na svojih kombiniranih motorjih s hladilniki, da bi zaslužili na račun lačnih in žejnih potnikov. Tudi oni so vedeli bolje.

Ob tretji uri, torej eno uro potem, ko naj bi letalo vzletelo (a ga na letališču sploh še ni bilo), so se pripeljali trije policisti za pregled naše prtljage.

…in veliko sadja

In ko je uro kasneje na letališče prišla še gospa iz občine, tista, ki je na okencu sprejela našo rezervacijo, se je začel dolg in natančen pregled naših nahrbtnikov, torb in kovčkov, sadja, gajbic z živalmi in vsega ostalega, kar so ljudje želeli pretovoriti v Limo.

Pregled prtljage

Gospa je klicala potnike po imenu, ti pa so pristopali k svojim kovčkom, jih odpirali pred očmi policistov (in vseh ostalih sredi čakalnice) in pustili, da so jim brskali po njih, od prvega do zadnjega predala.

Do takrat sva bila s Silvo že pošteno izmučena. In nisva bila edina. Najbolj so se nama smilili stari ljudje, ki so posedali na vročih tleh pred čakalnico, saj so bili vsi stoli zasedeni. Nihče od njih se ni pritoževal nad mučnim čakanjem.

Pregled prtljage je bil temeljit predvsem zaradi nevarnosti transporta drog iz Atalaye v Limo. O tem nisem pisal veliko, a dejstvo je, da so Atalaya in nekatera območja pragozda prava središča za pridelovanje kokaina in drugih drog.

Pregledovanje prtljage je trajalo skoraj dve uri. Zdaj bi morala biti v Limi vsaj že štiri ure, ampak na letališču v Atalayi še čisto nič ni kazalo na odhod. Letala še ni bilo, policisti so se po pregledu prtljage odpeljali, v čakalnici je bila le še gospa iz občine, varnostnik letališča in petdeset potnikov.

Nič ne bo

Sonce se je začelo že spuščati, ko je pred nas stopil varnostnik in sporočil, naj mirno in počasi vzamemo vsak svojo prtljago in odidemo domov, saj zaradi stiske s časom letala danes ne bo.

V trenutku, ko nas je varnostnik odslovil domov in opozarjal, naj naslednji dan bodimo točni.

Mirno in počasi. Joj, kako sva hvaležna Bogu, da naju že vse leto potovanja po Južni Ameriki vzgaja z ‘mirno in počasi’.

Potniki so vstajali, brez pritoževanja jemali svoje kovčke, banane, uboge kokoši in se odpravljali domov.

‘Jutri bodite na letališču že ob osmih, ker bo letalo iz Pucalpe vzletelo zgodaj in bo ob devetih že letelo naprej v Limo. Bodite točni!’ je za nami vpil varnostnik.

Še šest ur v čakalnici

P. Alejandro ni bil niti najmanj presenečen nad razpletom, ko sva mu pripovedovala o preživetem dnevu na letališču. ‘Upajmo, da bo jutri uspelo!’ je dejal, ko naju je z motorjem spet odpeljal na misijon.

‘Bodite točni,’ nama je odzavnjal varnostnik. Midva, kot vsak dober zahodnjak, sva bila na letališču točno ob osmih zjutraj. Spet prva. A tokrat so tudi ostali potniki prihajali hitreje kot prejšnji dan.

Vojaško letalo je pristalo, končno smo se lahko vkrcali.

Tudi gospa iz občine je na letališče prišla le z enourno zamudo, medtem ko policistov tokrat sploh ni bilo.

Mislila sva, da nam bodo še enkrat pregledali vso prtljago, ampak očitno je bilo dovolj, da so nam jo pregledali že včeraj. Komu pa bi padlo na pamet, da bi čez noč v kovček natovoril drogo in orožje, a ne?

Pregledovanje prtljage nam je bilo torej prihranjeno, ne pa tudi čakanje. Brnenje aviona smo zaslišali po štirih urah čakanja in se šele dve uri kasneje vkrcali na vojaško letalo.

Končno nazaj v Limi

Leteti s takšnim letalom je res posebna izkušnja. Avion ni opremljen za izbirčne potnike, navajene udobja in postrežbe.

Vojaki namesto stevardes

Kot sardine smo sedeli tesno drug ob drugem, in sicer v štirih vrstah vzdolž letala. Namesto stevardese so bili na letalu štirje vojaki, ki so nas potiskali tesneje drug ob drugega, da so naredili prostor še za ostale. Nobenih varnostnih navodil pred poletom in brez pilotovega pozdrava po zvočniku.

Priprava na let.

Ampak po treh dneh čakanja, prelaganj in upanja na Limo, je bilo za naju udobje še najmanj pomembno. Kljub vsemu sva bila prepričana, da sva se odločila prav. Le eno uro poleta, in preletela bova pragozd in Ande ter privarčevala več kot dvajset ur poti po zemlji.

Vožnja ni bila ravno udobna, je bila pa bistveno hitrejša kot alternativa z džipom in avtobusom. 

Letalo je bilo sicer hrupno, ampak v Limi smo bili kot bi mignil. Ko sva izstopila, naju je pozdravila sveža, prijetno hladna pomlad. Zdaj prihaja čas za pravi počitek!

Izkrcanje v Limi. Končno!

Potrkala sva na vrata klaretincev, kjer sva že preživela nekaj dni pred odhodom v Atalayo in kjer sva še vedno imela nekaj prtljage, ki je nisva vzela s seboj v amazonsko divjino. Na razpolago imava dovolj časa, da načrtujeva pot naprej – tokrat v Kolumbijo.

Gremo proti cilju

Res sva vam hvaležna za donacije, ki ste jih darovali za misijonarje v Atalayi. Zbrali smo že več kot 2.000 €!

Do končnega cilja nam sicer še malo manjka, ampak midva sva vesela, da bodo v marsikateri indijanski vasici kmalu prišli do zdravil, ki jih tako nujno potrebujejo. Donacijska akcija bo trajala še do konca meseca decembra.

Operando – Bog dela zdaj!

Pomagajte nam, da bomo storili še več

V društvu Operando delujemo zavzeti prostovoljci, ki nam ni vseeno za družbo v kateri živimo. Revščina, lakota in beda so neopravičljivi. Verjamemo, da je naš svet lahko lepši in boljši. Po svojeh močeh želimo k temu prispevati, brez da bi pričakovali plačilo za to. Vaša donacija nam bo pomagala vzdrževati to spletno stran in jo razvijati. Ampak z vašim darom boste posredno podprli tudi vse tiste, ki živijo v revščini in v potrebah. Za njih se zavzemamo!

6.033€ od 10.000€ zbranih
Donacija za društvo Operando

Donacija društvu Operando

6.033€ od 10.000€ zbranih

V društvu Operando delujemo zavzeti prostovoljci, ki nam ni vseeno za družbo v kateri živimo. Revščina, lakota in beda so neopravičljivi. Verjamemo, da je naš svet lahko lepši in boljši. Po svojeh močeh želimo k temu prispevati.

Za delo, ki ga opravljamo nismo plačani; osebno plačilo ni vodilo, ki bi nas usmerjalo pri našem poslanstvu za ljudi iz obrobja naše družbe.

Seveda pa brez finančnih sredstev ne bi mogli izvajati naših aktivnosti. Spletna stran in vse kar vam nudimo brezplačno, v resnici stane.

Tudi pot, ki jo Silva in Nace Volčič potujeta po svetu, kjer prostovoljno pomagata v skupnostih in misijonih, ni najcenejša. Stroški njunega prevoza na misijone plačujemo iz računa društva Operando, ki pa je odvisen od donatorjev, sponzorjev, podpornikov in vseh drugih, ki želijo prispevati svoj del pri našem poslanstvu.

Vaš dar za Operando torej ni dar za koristi članov in prostovoljcev, pač pa se v celoti nameni za razvijanje novih projektov, za poplačilo rednih stroškov: vzdrževanje spletne strani, računovodstvo in stroškov poti naših prostovoljcev.

Vemo, da tudi vam ni vseeno. Zato vas spodbujamo, da podprete naše delo in nam omogočite, da se še naprej prizadevamo za socialno najšibkejše v naši družbi.

Pozor! Ko z vašimi donacijami presežete znesek 200 € (za ta namen ali katerega drugega), vam bomo podarili knjigo Bog dela zdaj! Po Aziji, ki sta jo napisala Silva in Nace Volčič iz njune misijonske poti čez Filipine, Vietnam, Laos, Tajsko, Mjanmar, Bangladeš in Indijo)

Spodaj lahko izberete med tremi vrstami plačila: preko položnice, preko kreditne kartice ali preko Paypala. Po uspešni transakciji preko Paypala ne pozabite klikniti povezave 'Back to website' (nazaj na stran), sicer se transakcija ne bo zaključila, donacija pa ne bo poslana.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€ One Time

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PREBERITE SI TUDI