Življenje pri misijonarjih v Asuncionu je bila zanimiva izkušnja. Po treh mesecih Brazilije in enem mesecu Paragvaja sva se pogosto zalotila, da sva ljudi ene in druge države primerjala med seboj.
Vem, da je to lahko krivično in da ocena ne odraža nujno vse realnosti, pa vseeno, po najinih izkušnjah so bile določene razlike tako očitne, da jih preprosto nisva mogla spregledati.
Paragvajci so drugačni
Pred prihodom v Južno Ameriko sva mislila, da so si ljudje v posameznih državah med seboj karakterno podobni, saj veste, vsi pregovorno odprti, optimistični, veseli in polni življenjske energije.
Ampak po najini izkušnji Paragvajci v tem niso niti malo podobni Brazilcem, vsaj tistim iz Sao Paula ne.
So zadržani, usmerjeni navznoter, bolj resni, morda celo otožni. Verjamem, da se je težka preteklost precej zarezala v njihova srca.
Brazilci in Paragvajci
Nekaj, kar naju je pri Brazilcih presenetilo in je bilo v nasprotju z najinimi pričakovanji, je bila njihova zanesljivost.
Kar so obljubili, so tudi naredili. Na srečanja in sestanke so prihajali do minute točno, niti enkrat se ni zgodilo, da bi pozabili na dogovor ali pa ga prezrli.
Glede tega so Paragvajci očitno precej drugačni. Samo dva primera:
S skupino mladih v župniji smo se dogovorili, da se skupaj odpravimo na obisk oddaljenega naselja, enega najrevnejših v državi. Dva tedna smo prestavljali termine, na koncu ni bilo iz tega nič.
Nekoč je na misijon prišel mlad moški, prostovoljec v nekem centru za imigrante. Obljubil je, da naju bo poklical in povabil na obisk, a je ostalo zgolj pri obljubi.
Ljudje so naju pogosto vabili na razne oglede in dogodke, a vsi dogovori so običajno padli v vodo.
Tudi pater Jurandir, Brazilec, je potrdil najina opažanja in dejal, da se po enem letu še vedno privaja na njihove navade in drugačne vrednote.
Akademska ura
Druga stvar je zamujanje. Pri nas poznamo ‘akademskih petnajst (minut)’, v Paragvaju sta to ‘akademska ura ali dve’. Za naju dobra vaja v potrpežljivosti.
Paragvajci živijo počasi. Nikamor se jim ne mudi, ne vznemirjajo se za stvari, sproščeni so.
Pripadni narodu
Če kaj, potem ostajajo zvesti svoji tradiciji. Ponosni so nanjo. V šoli se že zgodaj naučijo ljubiti svojo državo in ji ostajati zvesti.
Njihova pripadnost se običajno odraža v malih, vsakdanjih stvareh.
Recimo pitje mate čaja, za katerega pravijo, da izvira iz Paragvaja in se je od tod razširil po vsej Južni Ameriki.
Ljudje hodijo po ulici, vsak s svojo termovko v roki in tipičnimi skodelicami, polnimi zelene čajne mešanice.
Kadar je vroče, v čaj dolivajo mrzlo vodo. Takrat mu rečejo ‘tereré’. Ko je hladno, iz termovke dolivajo vročo vodo, takrat torej pijejo ‘mate’ čaj.
Vroč ali mrzel, ta čaj je del narodne identitete in težko najdeš Paragvajca, ki bi se ji izneveril.
Z avtobusom v Bolivijo
Poslovila sva se od misijonarjev avguštincev in se namenila v Bolivijo.
Edina sprejemljiva možnost je bil avtobus, saj potniški vlak ne vozi, letalo pa je zelo drago.
Ampak odločiti sva se morala, katero pot do mesta Santa Cruz de la Sierra v Boliviji bova izbrala.
Na voljo sva imela dve možnosti, nobena od njiju nama ni preveč ugajala.
Čez Brazilijo ali čez Chaco
Prva je bila pot nazaj v Brazilijo in od tam potem v Santa Cruz. Vožnja z busom bi trajala 33 ur.
Druga možnost je bila pot neposredno v Bolivijo, in sicer čez provinco Chaco, polpuščavsko regijo, ki je bila nekoč v celoti bolivijska, a so Paragvajci v še eni krvavi in uničujoči vojni 20. stoletja Bolivijcem zavzeli 60% tega ozemlja.
Pot čez Chaco običajno odsvetujejo, ker je neudobna. Kar 100 km poti je celo neasfaltirane, poleg tega pa so paragvajski avtobusi, za razliko od prvorazrednih brazilskih, dotrajani in neudobni, vsaj po pripovedovanju drugih potnikov.
22 ur vožnje
A prednost potovanja čez Chaco je bistveno krajša pot. Zgolj 22 ur. Poleg tega so nama v avtobusnem podjetju zatrjevali, da je avtobus nov, udoben, pot pa ni naporna.
Nisva se zanesla toliko na njihovo besedo; preveč zgodb o prevaranih potnikih sva slišala in prebrala, da bi se odločila zgolj na podlagi tega.
Vseeno sva izbrala drugo možnost, pa čeprav morda na račun udobja.
Izkazalo se je, da nama prodajalec ni lagal. Vstopila sva v praktično nov avtobus in verjeli ali ne, večino poti do Bolivije prespala.
Avtobus ni imel postankov; zajtrk, kosilo, malico in večerjo so stregli kar med vožnjo. Pot ni bila zahtevna, tudi neasfaltirani del Chaca sva dobro prenesla.
Na bolivijski meji
Edini postanek je bil na paragvajsko-bolivijski meji, kjer smo morali čez dolgotrajno in natančno preverbo; potovalke in ruzaki najprej čez skenerje, potem še čez dva fizična pregleda.
Stali smo zunaj v vodoravni vrsti, nekaj metrov pred nami so bile vzdolž postavljene preproste lesene mize. Tam so cariniki pregledovali našo prtljago po sistemu ‘odpri in zloži vse ven’.
Medtem, ko so morali vsi lokalni potniki prelagati svoje obleke in ostalo kramo, je bilo nama na srečo to prihranjeno. V Boliviji smo zahodnjaki očitno dobro zapisani.
Sicer pa je takšna previdnost in natančnost razumljiva in dejansko potrebna. Brazilija, Paragvaj, Bolivija – govorimo o svetovnih gigantih pri proizvodnji in distribuciji mamil.
Od vrat do vrat
V Boliviji nisva poznala nikogar, zato sva morala po dolgem času spet ubrati metodo ‘od vrat do vrat’.
Ampak odločila sva se, da si bova najprej vzela nekaj dni časa zgolj za naju – počitnice torej, ki si jih že dolgo nisva privoščila.
Najela sva poceni sobico v hotelu blizu centra mesta (5€ na noč za oba) in nekaj dni raziskovala Santa Cruz de la Sierra.
Srečevala sva turiste, tudi mnogo Evropejcev, proučevala obraze Bolivijcev (tako tipično indijanski), uravnala najin utrip z utripom mesta in se na vso moč trudila, da naju pogled na bedo in revščino ne bi preveč potrl.
Pogled na revščino
Trgalo se nama je srce ob pogledu na brezdomne družine, ki so prenočevale na pločnikih.
Razžalostili so naju otroci, ki so od mize do mize beračili po restavracijah Santa Cruza. Ne za denar, za hrano.
Od dobrodušnih gostov kdaj pa kdaj dobijo kos mesa, odidejo ven, hitro pojedo in se spet vrnejo nazaj.
Korak naprej
Le kaj Bog pripravlja za naju v Boliviji? Takrat tega še nisva vedela.
Kadar nama ne pošlje nikogar, ki bi naju usmeril naprej, takrat morava sama narediti korak.
Pri klaretincih
Ko sva nekega dne hodila po ulici, sva naključno naletela na velik samostan redovne skupnosti klaretincev.
Vedela sva, da je njihova karizma misijonska, usmerjena k pomoči ubogim, zato se nisva obotavljala potrkati na njihova vrata.
Sprejel naju je župnik, klaretinec. Povedala sva mu, da potujeva po svetu, obiskujeva misijonske in dobrodelne skupnosti, delava kot prostovoljca, o tem piševa in s pomočjo dobrih ljudi zbirava donacije za projekte misijona.
Vzel je najin email in telefonsko številko. Dogovorili smo se, da se čez dva dni še enkrat srečamo, medtem pa se bo on posvetoval s svojimi sobrati in razmislil o možnostih najinega služenja.
Pred zaprtimi vrati
Ko sva tisti ponedeljek ponovno stala pri vratih in zvonila na samostanski zvonec, nama ni odprl nihče. Tudi po eni uri čakanja ne. Tudi po dveh urah ne.
Pater je morda pozabil, morda ga ni bilo doma, morda pa enostavno ni želel odpreti. Tudi nobenega sporočila nama ni poslal. Tudi prav. Bog že ve zakaj.
Shalom
Iskala sva naprej. Na internetu sva zasledila misijon sester redovne skupnosti scalabrini, ki se posveča revnim migrantom. Ker je skupnost dokaj blizu najine nastanitve, sva tja odšla peš.
Vendar na tistem naslovu nisva našla sester scalabrink, našla pa sva katoliško skupnost ‘Shalom’, kjer si življenje delijo posvečeni laiki, s poslanstvom molitve in evangelizacije.
Mlademu fantu, ki je odprl vrata, sva pojasnila, da iščeva skupnost scalabrink, a sva izvedela, so se sestre že pred leti preselile na drug naslov.
Tisto nekaj
Lahko bi se poslovila od ‘Shaloma’ in odšla naprej, ampak mladenič je s takšnim zanimanjem poslušal o Operandu, da sva začutila, da ima tukaj Bog morda vendarle nekaj za naju.
Nisva se zmotila. Kmalu sva ugotovila, kakšna je Njegova agenda. Ampak o tem bom pisal v naslednjem članku.
