Danes se oglašam z zadnjo objavo o svetem Oscarju Romeru.
Če še niste prebrali preteklih, lahko to storite zdaj. V prvi objavi sem pisala o njegovem otroštvu, v drugi, o prvih letih duhovništva in posvetitvi v škofa, v tretji, o imenovanju v nadškofa in njegovi spreobrnitvi, in v četrti, o njegovem iskanju s stika z njegovim ljudstvom, ki je preganjano.
V tem članku pa bom pisala o njegovih prizadevanjih za mir in zadnjih dneh njegovega življenja.
Oscar se je na dejanja terorja, izginotij in preganjanj vedno odzval s pozivi k miru, k družbeni pravičnosti, dialogu, razmislekom o tem, na kakšen način spremeniti strukture v državi, da bodo spodbujale pravičnost in demokracijo.
Apeliral je na vse katoličane in kristjane, ki so imeli v rokah vzvode moči, da spremenijo svojo pot in začenjajo udejanjati evangelij v svojem življenju, v svojem delu in spremenijo te krizne razmere v dobro celotne družbe.
Neprenehoma je k miru pozival v svojih pridigah, v govorih na radiu, v pastirskih pismih, v osebnih pogovorih, v javnih nastopih in zasebnih pogovorih, ki jih je imel v domači državi kot tudi v tujini.
Njegov glas je močno odmeval.
Oscarjeva prizadevanja za pravičnost in mir so segla preko meje
Stališča in drža Oscarja Romera, ki se je vse bolj neposredno zavzemal za preganjane in revne ljudi, so postali znani in cenjeni v mednarodnem okolju.
V teh treh letih svojega poslanstva je prejel častne doktorate različnih tujih univerz in bil leta 1979 nominiran za Nobelovo nagrado za mir.
Vse svoje delovanje je usmeril v prizadevanje, da bi pomagal preganjanim bratom in sestram v svoji državi. Zastavil je svoj rastoči ugled v tujini, da bi preprečil krvave dogodke, ki so vodili v državljansko vojno v Salvadorju.
Nič ni pomagalo. Številni duhovniki, redovniki in preprosti ljudje so bili preganjani, mučeni, ubiti ali drugače razčlovečeni v spopadih in pridržanjih, ki so se stopnjevali. Številni so izginili neznano kam.
Leta 1980 je bilo za Salvador in njihove ljudi še posebno tragično. Nasilje se je stopnjevalo in za njim je stala vlada.
Po ocenah Cerkve so varnostne sile, oborožene enote ali paravojaške skupine pod vojaškim nadzorom, med januarjem in marcem tega leta ubile več kot 900 civilistov. Vedelo se je, da je vlada delovala v tesni povezavi s teroristično skupino ORDEN in oddelki smrti.
Tudi Romeru začnejo groziti
V začetku marca 1980 je bila razstreljena radijska postaja YSAX Panameriški glas (šp. YSAX La Voz Panamericana), ki je prenašala njegove nedeljske pridige, v katerih je opogumljal ljudi. Ta dogodek je bil prvi, ki je kazal na to, da ga bodo utišali.
Postalo je jasno, da ga bodo ubili, le vprašanje časa je bilo kdaj. Kljub temu, da so mu ponudili osebno varovanje, ga je odklonil.
Ob grožnjah, ki jih je prejemal v zadnjih dneh, se je na svoje poti, odpravljal raje sam, ker svojih sodelavcev ni želel izpostavljati smrtni nevarnosti.
Zadnja dva dni pred smrtjo so sestre v bolnišnico prejele več anonimnih klicev z grožnjami, da bodo nadškofa ubili.
Oscar poziva: “Ustavite represijo!”
V nedeljo 23. marca 1980 je imel svojo zadnjo mašo v katedrali. Bila je polna do zadnjega kotička.
Med pridigo je pozval vojake, policiste in druge oborožene skupine, naj se uprejo pobijanju svojih lastnih bratov.
Takole nadaljuje:
“… in ko človek ukaže ubiti, mora prevladati božji zakon, ki pravi: NE ubijaj … Noben vojak ni dolžan izpolniti ukaza, ki je v nasprotju z božjim zakonom … Nemoralen zakon, nihče ga ni dolžan spoštovati….
Čas je, da si povrnejo vest in da prebudijo svojo vest, ne pa ukaz greha … Cerkev, zagovornica Božjih pravic, Božjega zakona, človeškega dostojanstva, osebe, ne more molčati spričo takšne gnusobe.
Želimo, da vlada resno vzame dejstvo, da reforme nimajo smisla, če so omadeževane s toliko krvi …
V imenu Boga in v imenu tega trpečega ljudstva, katerega krik se iz dneva v dan bolj burno dviga v nebo, vas prosim, rotim, zapovedujem v imenu Boga: Ustavite represijo!”
Njegov nagovor je docela razburkal javnost.
Oscar Romero daruje svojo zadnjo mašo
Naslednji dan, 24. marca je maševal v bolnišnici Svete Previdnosti ob obletnici smrti ene izmed pacientk.
Med povzdigovanjem je v kapelo, kjer so bili zbrani sorodniki in sestre skupnosti, vkorakal ostrostrelec in ga ustrelil naravnost v srce.
Tako je Glas tistih brez glasu dopolnil svoje poslanstvo in postal mučenec, čeprav sam ni bil prepričan, da je vreden te žrtve za Jezusa.
Pogreb Romera, ki je 30. marca 1980 potekal v metropolitanski katedrali v San Salvadorju, se je sprevrgel v srdit spopad, v katerem so varnostne sile napadle na tisoče Salvadorcev zbranih na trgu pred katedralo in v njej. Takrat je umrlo 40 ljudi in še 200 je bilo ranjenih.
Da je dokončno vzklilo zrno miru po državljanski vojni v tej državi, h kateremu je pozival Oscar Romero, je trajalo še nadaljnjih dolgih deset let.
