Danes se vam ponovno oglašam z novim delom življenjepisa svetega Oscarja Romera. V prvi objavi sem pisala o Oscarjevem otroštvu in najstniških letih, v drugi objavi, pred tednom dni pa o njegovem duhovniškem življenju in prvih letih škofovske službe.
Danes bom pisala o Romerovi spreobrnitvi, o njegovi pravi spreobrnitvi, ko spozna, da nas evangelij usmerja k ubogim in ljudem iz obrobja, tistim prezrtim, brez imetja in brez svojega glasu.
Oscar Romero postane salvadorski nadškof
Romero je bil 23. februarja 1977 umeščen za nadškofa Salvadorja. To je v mesecu, ko so iz države izgnali štiri tuje duhovnike, druge štiri pa silovito mučili. V času, ko so verniki začeli dobivati grožnje in ko je vojska po domovih izvajala racije.
V tem obdobju je namreč spodletela dolgo pričakovana agrarna reforma, ki jo je načrtoval predsednik Arturo Armando Molina. Z reformo je želel opolnomočiti revne kmete in vse druge s socialnega roba, s čimer bi se morali oligarhi odpovedati delu svojih zemljišč in jih razdeliti med tiste, ki svoje zemlje niso imeli.
Revne množice so bile razočarane, predsednik je odstopil, oligarhi pa so preko vojske in varnostnih sil pričeli izvajati represijo, da preprečijo vznik novih idej o drugačni družbeni ureditvi.
Predhodnik Romera, nadškof monsignor Chavez je prosil za zamenjavo, sam je bil v letih in je vedel, da je situacija resna in sam pa ji ni bil več kos. Salvador je potreboval novega, mlajšega duhovnega pastirja.
Papežu je kot svojega naslednika predlagal pomožnega škofa Rivero, imenovan pa je bil Romero, katerega “slabosti” je monsignor zelo dobro poznal.
Tudi del klerikov je bilo razočaranih, vlada in oligarhi pa so podprli njegovo imenovanje, Upali so, da bo s svojim konzervativnim pristopom vplival na upočasnitev, če ne celo na ustavitev škofijskega programa za opolnomočenje najrevnejših prebivalcev Salvadorja.
Želeli so ohraniti zemljo v svojih rokah, skupaj z vsemi privilegiji, ki so jih njihove družine uživale stoletja.
Ob imenovanju so mu njegovi bogati prijatelji ploskali, želeli so ga obdariti s hišo, avtom in drugimi luksuznimi dobrinami. Vse je ljubeznivo odklonil.
Sam je ob neki priložnosti dejal, da si ni želel nadeti nobenega jarma, s katerim bi ga lahko kdorkoli izsiljeval ali usmerjal.
Med delavci in kmeti, torej preprostimi in ubogimi ljudmi, pa je vladalo prepričanje, da so ostali brez svojega pastirja. Nekateri so mu pisali pisma, v katerem so mu odkrito sporočali, da ni njihov pastir, drugi se protestno niso udeležili njegovega posvečenja.
Oscar izgubi prvega izmed prijateljev in duhovnikov
A nekaj tednov kasneje se je zgodilo nekaj, kar ni pričakoval prav nihče.
Umrl je eden od Romerovih dobrih prijateljev, duhovnik in redovnik, jezuit Rutilio Grande. A ne naravne smrti. Ubili so ga.
To je bil ključni dogodek, ki je obrnil smer Romerove poti in ga vzpodbudil, da je intenzivno iskal rešitve tako v knjigah kot skupaj s svojimi sodelavci.
Ker je bila Cerkev v Salvadorju vedno bližje bogatim kot revnim, so bogati mnogo bolj intenzivno občutili Romerov zasuk k ljudem z obrobja. Oscar je namreč sledil evangeliju, ki človeka usmerja k najšibkejšim.
Pater Rutillo je bil namreč prvi izmed smrtnih žrtev duhovnikov, ki so bili v prihodnjih mesecih in letih v Salvadorju umorjeni. 12. Marca 1977 je bil jezuit namenjen v vas El Paisnal, ki je spadala pod njegovo župnijo v Aguilaresu, da bi daroval sveto mašo.
Tja se je odpeljal z avtomobilom, njegovi sopotniki so bili župljan Manuel Solorzano, njegov pomočnik Nelson Lemus in še trije otroci.
Sredi poti, nekje sredi polj trsnega sladkorja, jih je prestregla ena izmed oboroženih enot, ki so jih imenovali odredi smrti in njihovo vozilo prerešetala z kroglami. Nihče izmed odraslih treh ni preživel, otrokom pa se je uspelo rešiti in obvestiti druge v vasi, kaj se je zgodilo.
Pater Rutilio Grande je že pred tem dobival grožnje s smrtjo, vendar ga to ni zaustavilo, da ne bi nadaljeval s svojim pastoralnim delom in pomočjo kmetom.
Največkrat ti niso imeli svoje zemlje. Služili so kot premalo plačani delavci na ogromnih plantažah sladkornega trsa ali kot najemniki parcel, ki so pripadali velikim zemljiškim posestnikom. Sami so morali priskrbeti seme in plačevati njim vse višje najemnine.
Skupaj z drugimi mladimi jezuitskimi duhovniki je pater Rutillo v svoji župniji, ki jo je prevzel leta 1972, uvedel program opismenjevanja in ozaveščanja po zgledu brazilskega filozofa in andragoga Paula Freireja za kmete. Po navodilih Medellinske škofovske konference pa je vzpostavil tudi mrežo krščanskih skupnosti.
Med obubožanimi in obupanimi kmeti je vzniknilo upanje na spremembe in med njimi je vzklila pristna solidarnost, medsebojna pomoč in zaupanje, kar je popolnoma preoblikovalo to skupnost.
Rutilio je strastno in jasno pridigal in govoril o krivicah, ki so jih trpeli ti ljudje. V njihovih prizadevanjih za agrarno reformo in socialni napredek jim je stal ob strani, posestniki pa so v njem videli grozečo nevarnost in se bali, da bodo izgubili svoje privilegije in moč.
Edina maša (šp. la misa unica)
Nadškof Romero je bil po smrti patra Grande v šoku, ampak hkrati tudi odločen, da izbere stran: postavil se je na stran šibkejših.
Odzval se je z javno zahtevo predsedniku, da preiščejo Grandejevo smrt, sicer se predstavniki Cerkve ne bodo več udeleževali uradnih državnih dogodkov. Ker ni bilo odziva, je svojo odločitev dosledno udejanjal, kar je trajalo do njegove smrti.
Po tem tragičnem dogodku se je Romero po dolgih razpravah z drugimi duhovniki odločil, da bo skupaj z njimi daroval pogrebno mašo v nedeljo, 20. marca, v katedrali v San Salvadorju. To je bila edina maša na ta dan v vsej škofiji.
Vsi ljudje, ki so želeli prisostvovati nedeljski maši, so se je pač morali udeležili. S tem so dali jasno sporočilo, da so vsi del ene same skupnosti, iste družbe. Tisti, ki so zahtevali usmrtitev žrtev in tisti, ki so iskreno žalovali za umrlimi.
V dneh do pogreba so ostale zaprte vse zasebne katoliške šole, v katere so prihajali otroci iz bogatih družin, tudi otroci oligarhov. Namen je bil, da razmislijo, v kakšni družbi živijo. Njihovi starši so bili razburjeni.
V nedeljo je bil trg pred katedralo preplavljen z množico. Sto tisoč ljudi se je zbralo. Duhovniki so spovedovali reke ljudi. Za nekatere je bila to prva spoved po mnogih letih. Smrt Rutilla in ta maša je med ljudmi zanetila iskre upanja. Somaševali so vsi duhovniki iz cele škofije, bilo jih je kakšnih 150.
Eden od njegovih sodelavcev se je takole spominjal Romerovega nagovora: “Oscar Romero je bil na začetku maše bled in nervozen. Ko je začel s pridigo je bil neodločen, v nekem trenutku pa se je čutilo, da je bilo kot bi se Sveti Duh spustil nadenj.
Dejal je: ‘Rad bi se zahvalil tukaj javno, pred celotno nadškofijo za enotnost, ki danes povezuje vse te drage duhovnike ob enem evangeliju. Mnogi od njih so v nevarnosti, tako kot je bil oče Grande vse do usmrtitve …’
Ob omembi njegovega imena se je razlegel aplavz tisočih.
‘Ta aplavz potrjuje globoko veselje, ki ga čuti moje srce, ko prevzemam nadškofijo in čutim, da moja lastna šibkost, moje lastna nesposobnost, najde svoje dopolnilo, svojo moč, svoj pogum v združenem duhovništvu. Kdor se dotakne enega mojih duhovnikov, se dotakne mene!’
Razlegle so se ovacije in nemudoma je zrasel v očeh svojega občestva. Prestopil je ta prag in postal njihov pastir.”
