Po Silvini operaciji sva morala v Limi ostati še štirinajst dni. Tako je določil kirurg s katerim sva ostala ves čas v stiku in k njemu hodila na redne preglede.
Prav presenečena sva bila, kako so ti zdravniki v resnici dostopni. Še pred operacijo, po našem prvem srečanju z dr. Vargasom, sva tako, na pol zares na pol za hec, mogoče pa vendarle, klicala na kliniko San Pablo, kjer ordinira kirurg in jih prosila za telefonsko številko zdravnika.
Sploh niso nič vprašali ali komplicirali. Po Whatsupu so nama poslali njegov kontakt in midva sva bila presrečna. Ko bi nama le odgovoril, sva si rekla, ko sva mu preko aplikacije zastavila nekaj dodatnih vprašanj.
Odgovoril nama je že čez deset minut in tako je ostalo vse do danes. Kadar imava dvom, kadar Silva čuti kakšno nepredvideno bolečino, ali pa imava vprašanje glede terapije, mu pošljeva sporočilo in on nama odgovori, tudi če je to zvečer.
Priznati moram, da nama je to res veliko pomenilo. V Limi sva bila bolj ali manj sama. Če bi se karkoli zalomilo, bi najbrž morala vsakič hoditi na kliniko (pol ure vožnje z avtom), po možnosti celo vsakič plačati za posvet.
Tako pa sva bila na neposredni liniji z enim najbolj priznanih kirurgov na tem področju, in sva dobila odgovore, hitro, pozorno in prijazno
Čas, ki sva ga takole nenačrtovano preživela v Limi, je bil, vsaj zame, kot da bi obtičala nekje v zraku. Okrevanje. Nič drugega kot okrevanje za Silvo, in jaz, biti ji v kar najboljšo oporo.
Izzval sem smeh, ko sem po enem tednu okrevanja zdravnika vprašal, če Silva zdaj lahko že kuha. “Ampak samo z masko”, je rekel. Morala je zaščititi ustni predel pred vročino.
Pravzaprav je vročina in neposredna izpostavljenost soncu še vedno nekaj, česar se mora Silva izogibati. Ne ravno lahka naloga, sploh zdaj, ko sva spet v Tarapotu, pri 33 stopnjah in skoraj nenehnemu soncu. Kljub temu Silva še vedno ostaja v sobi, počiva in nadaluje svoje zdravljenje.
Že naslednji dan po prihodu v Tarapoto, sem se dobil z Mili Vasquez in njeno sodelavko Eidy. S prav velikim veseljem sem ji sporočil, da smo prejeli dovolj donacij za nakup igrač in Panetona, za 800 otrok.
Panetone. Saj poznate to italijansko pecivo, kajne? Pričakovali bi, da ga največ prodajo in pojedo v Italiji, od koder izvira. Ni tako. Največji porabnik Panetona je prav Peru. Nekaj, kar nikakor ne sme manjkati za Božič. Morda še bolj kot pri nas potica.
V nedavni raziskavi so ugotovili, da Perujci pojedo 34 tisoč ton Panetona na leto, ali drugače, 1,1 kilograma na osebo. Več kot Italija in vse druge države po svetu.
Zdaj je pred nami le še dogodek. Seveda bom pisal o njem.
V času ko sva bila v Limi, je Mili uredila vse potrebno za organizacijo. Otroci (in njihovi starši) iz vseh okrožij predela Bajo del Tarapoto bodo praznovali dogodek na enem mestu. To je nekaj novega. Prejšnja leta je vsako okrožje (osem jih je skupaj) praznovalo po svoje.
Poleg razdeljevanja igrač in peciva bodo otroke zabavali profesionalni animatorji, ki bodo poskrbeli za glasbo, dinamiko, smeh…
Revni predel Tarapota bo zagotovo zažarel. S Silvo upava, da bo ta božični žar ostal čim dlje na njihovih obrazih.
Res iskrena hvala za donacije!
