Zima v Braziliji je seveda drugačna kot pri nas, a to ne pomeni, da ljudje ne zbolevajo za virozami, prehladi in drugimi tipičnimi ‘zimskimi’ boleznimi.
Temperature v Sao Paulu močno nihajo. Iz trideset stopinj ponoči padejo tudi na deset, včasih celo manj, in verjemite, ljudje tukaj so na nizke temperature mnogo bolj občutljivi kot sva midva, ki prihajava iz mrzlih krajev.
Kljub temu sva oba s Silvo, skupaj s številnimi domačini, za nekaj dni obležala v postelji z vročino in bolečim grlom. Celo Eloi in Clara, psa, ki čuvata naš misijon, te dni kihata in kašljata.
Visoka vlaga
Ljudje nama povedo, da je dvajset stopinj celzija zanje že zelo nizka temperatura, ki zahteva topla oblačila. Vlaga je visoka in še dodatno vpliva na občuteno temperaturo.
Potem ko sva lansko leto potovala po Aziji, sva na vlago zdaj že pripravljena. Tako p. Riccardo v Bangladešu kot tudi tukajšnji misijonarji nama svetujejo stalno pitje vode, četudi ne čutiva žeje ali pomanjkanja tekočine. Slediva njihovemu nasvetu, zato sva vedno opremljena vsak s svojo plastenko vode.
Inina zgodba odmeva
Članek o Ini in njeni družini je naletel na odličen odziv med slovenskimi bralci. Prebralo ga je več kot 2500 ljudi in prejela sva številna elektronska sporočila z lepimi željami in spodbudami.
Vesela sva bila vsake donacije, ki je prišla na Operandov račun za namen nakupa invalidskega vozička in drugih osnovnih potrebščin, ki jih Ina (pa tudi nekaj drugih revnh družin) močno potrebuje.
Hvala vsem, ki ste se že odzvali na našo akcijo, ostale pa povabiva, da se nam pridužite in priskočite na pomoč. Do zastavljenega cilja nam manjka še nekaj.
Preden bova odšla iz Brazilije, bomo s tem denarjem kupili voziček in tako bo Fabio po več letih lahko spet užival na svežem zraku in soncu.
K ubogim in prezrtim
Najino glavno delo na misijonu so še vedno obiski revnih družin in bolnikov, tistih, ki so prezrte iz strani države in zato prisiljene k životarjenju.
Skupine prostovoljcev naju zdaj že redno vključujejo v svoje aktivnosti in naju spremljajo, ko se srečujeva z ljudmi v njihovih domovih.
Najina prevajalka
Spoznala sva Regaine, simpatično dekle, eno redkih tukaj, ki govori angleško. Pred kratkim je diplomirala iz turizma.
Regaine je stara 26 let, sveže poročena, optimistična, prijazna in odzivna. Trenutno je brez službe, saj jo je v Braziliji težko najti, ima pa zato čas, da nama priskoči na pomoč, ko jo potrebujeva.
Razbremenila sva p. Lucasa, ki naju je vedno spremljal pri obiskih in prevajal iz brazilske portugalščine. Regaine prej nikoli ni obiskovala družin, zdaj pa je postala najina redna spremljevalka, prevajalka in hkrati prijateljica.
Bog se dotika
Tako kot se naju obiski na domovih dotikajo, tako se dotikajo tudi Regaine.
‘Pogosto se jezim nase in na Boga, ker z možem nimava dovolj denarja in ker nimam službe. Ampak ko poslušam te zgodbe in srečujem te ljudi, sem vesela in hvaležna za vse, kar imam. Najbolj me šokira, da se to dogaja pred mojim pragom, pa sploh nisem vedela za to.’
Bog je na delu. Operando! Vedno najde način, da se dotakne ljudi in jih nagovarja, največkrat prav preko najbolj revnih in ubogih.
Zuldia in Gilberto
Skupaj z Regaine in nekaterimi drugimi prostovoljci smo nekega dne obiskali gospo Zuldio, ki je nekoč živela v faveli, v majhni baraki pokriti s polivinilom, skupaj z možem in petimi otroci.
Eden od otrok, Gilberto, je danes star 29 let. Pri devetih mesecih je zbolel za hudo obliko meningitisa, od takrat dalje je nepokreten in popolnoma odvisen od Zuldie.
Kot nama je povedal prostovoljec Francisco, je bilo v tisti baraki življenje neznosno – vročina, vlaga, komarji… Bilo jih je preveč, da bi lahko preživeli, zato so se organizirali in družini zgradili hišo, da se je lahko preselila v ‘civilizacijo’.
Ko smo obiskali Zuldio, je Gilberto ležal na kavču, pokrit z odejami. Njegov nasmeh je popolnoma zasenčil zgrbančeno telo in izkrivljene, majhne, koščene roke in noge.
Družina je vedno živela od miloščine prostovoljcev vincencijanov, saj njen mož nima službe, eden od otrok pa je že tri leta v zaporu, ker je sodeloval pri razpečevanju z drogami.
Mladi brez prihodnosti
Ko smo že pri drogah in kriminalu. Mladi so na hudem udaru. Blizu našega misijona je zapor, edini na območju enomilijonskega Campinasa.
12.000 moških je zaprtih v objektu, ki sicer lahko prenese največ osem tisoč zapornikov. In kar je najbolj žalostno, 90% ljudi za rešetkami je mladih, starih med 18 in 20 let. Med 18 in 20 let!
Ni treba posebej poudarjati, da je zapor strog in da so razmere v njem nehumane, ampak tisto, kar najbolj boli je to, da država ne zmore (ali noče) uvideti korenine problema in se stvari loteva zgolj na površju.
Neučinkovito šolstvo
Takole nama je pripovedoval p. Alfiero, eden od misijonarjev:
‘Mladi v Braziliji največkrat nimajo lepe prihodnosti. Šolstvo je nekvalitetno, še posebej javne šole, kjer so učitelji preslabo plačani in preobremenjeni z delom, saj pouk poteka v kar treh izmenah – zjutraj, popoldne in zvečer (šolarji v tretji izmeni s poukom končajo ob 22. uri). Zato nimajo niti časa niti motivacije, da bi dobro pripravili snov, otroci pa posledično ne dobijo znanja, ki bi jim služil pri nadaljnem šolanju in kasneje pri iskanju zaposlitve.’
Pouk v javnih šolah je tako nekvaliteten, preverjanje znanja pa tako nedosledno, da mnogi še po končani osnovni šoli ne znajo brati in pisati. Takšni seveda težko najdejo zaposlitev.
Droge in kriminal
Sploh tukaj, v Hortolandiji, je brezposelnih veliko. Zjutraj in čez dan srečujeva mlade ljudi, ki posedajo na pločnikih ali pohajajo po ulicah. Za preživetje se ukvarjajo z drogo, kriminal narašča.
Misijonar p. Giovanni nama je situacijo ponazoril s številkami:
‘Od petdesetih najbolj nevarnih mest na svetu jih ima Brazilija osemnajst. Hortolandija, kjer živimo mi, je eno izmed njih.’
Brez očetov
Otroci v Braziliji imajo še en velik manjko. Odsotnost očetov.
Samo 10% otrok dejansko odrašča v zdravih družinah, kjer sta navzoča oba starša. Ostalih 90% pa jih živi brez očeta, ki družino bodisi zapusti, gre v zapor ali pa je fizično oziroma čustveno nedostopen.
Bolečina
Da se vrnem k Zuldii. Pripovedovala nam je o tem, kako težko skrbi za Gilberta. Vedno težje ga dviguje, umiva in prestavlja. Pripovedovala nam je o težavnem odnosu z možem in o bolečini, ki jo čuti zaradi svojega zaprtega sina. Pravi:
‘Ne morem ga obiskati. Preveč boleče je zame. Poleg tega pa Gilberto ves čas potrebuje mojo pomoč in prisotnost.’
Razen 700 brazilskih realov (cca. 160 evrov), ki jih dobiva od države za draga zdravila, nima nobenega drugega denarja. Tako kot gospe Ini, tudi Zuldii pomagajo prostovoljci in ji redno prinašajo živila, obleke in tisto, kar pač nujno potrebuje za življenje.
Ko država zataji
Zuldia nam je povedala, da je pred tremi leti vložila vse dokumente, ki jih občina zahteva za dodelitev invalidskega vozička. Toliko namreč traja, da se stvari v uradih obrnejo. Zdaj, po treh letih, pa so ji na občini odgovorili, da so njene dokumente ‘izgubili’. Brazilska realnost.
