Silvine težave s sinusi niso ponehale. V prejšnjem prispevku sem pisal o prahu in vročini v Pucallpi.
Njeno bolezen, ki jo bo treba nasloviti, in dejstvo, da sva bila na misijonu že en mesec, sva povezala skupaj, v odločitev, da se posloviva od misijonarja p. Massima, od Gabriela, od otrok in od fantov in deklet, s katerimi sva delala v tem času.
Razumeli so najine okoliščine. Razložila sva jim, da odhajava v Limo, da bova tam najprej našla zdravnika za diagnozo Silvinih težav, dopustila, da naju zbistri bistveno hladnejše podnebje in morski zrak, in seveda, da najdeva novo možnost za nadaljnje delo.
Ko sva v Limi izstopila iz lokalnega letala, naju je res zajel hlad, ki še nikoli prej, vsaj pri meni ne, ni bil tako dobrodošel. Iz Pucallpe sva prišla pregreta, temperatura v Limi je bila vsaj za 10 do 15 stopnj nižja.
Če morda ne veste, Lima, glavno mesto Peruja, ima zelo blago klimo čez vse leto. Čeprav je podnebje subtropsko in je drugo največje puščavsko mesto na svetu (za Kairom), je hladen tok, ki teče vzdolž Perujske in Čilenske obale, dovolj mrzel, da ohranja mesto ravno prav toplo po zimi in hladno čez poletje.
Klima je prijetna, to je res, ampak zoprna reč v tem mestu je, da zelo poredko sije sonce, sploh v zimskem času, ko je nad mestom sivina in težka megla. V marsičem pravo nasprotje s Pucallpo in ostalimi mesti v Amazonskem delu Peruja.
V Limi sva najela preprosto in poceni sobico. Imela sva srečo, ker je bila v Limi tudi Jessy, s svojo mamo Elio, sinom Alessiom in svojim partnerjem (Alessiovim očetom) Ginom. Oni so bivali v drugem delu mesta, kjer ima stanovanje Jessijina sestra.
To mi je tako všeč pri Perujcih (in južnoameričanih nasploh). Čisto samoumevno je, da če ima nekdo iz širše družine stanovanje in drugi člani družine potrebujejo začasno (lahko tudi večmesečno) nastanitev, gredo tja in bivajo skupaj.
Skratka, vezi v družini so močne, ne le med najožjimi člani, ampak tudi širšimi.
Seveda sva se takoj povezala z Jessy in njeno mamo. Nazadnje smo bili skupaj v Tingo Marii, na Expo Amazonico, o čemer sem pisal tukaj. Lepo jih je bilo spet videti.
Srečali smo se kar v ambulanti, saj je imela tudi Jessy zdravstvene težave, in je čakala na pregled pri istem zdravniku, kot Silva. Ona zaradi težav z ušesi, Silva zaradi sinusitisa. Skupni imenovalec: otorinolaringolog.
Po pregledu je zdravnica zaključila, da pri Silvi v resnici ne gre za sinusitis, pač pa za močno alergijsko reakcijo na prah. Dobila je zdravila, tablete za alergijo in sprej za nos. To naj bi jo pozdravilo.
V Limi bova morala ostati kakšen teden ali dva, da se ji stanje izboljša, da se popolnoma pozdravi, hkrati pa je to tudi čas za razločevanje in načrtovanje najine nadaljnje poti.
Zelo dobro je, da imava v Limi prijatelje. Večkrat sva jih obiskala doma. V tem času sta obe, tako Jessy kot njena mama, praznovali rojstni dan. Povabili so naju na kosilo.
Spoznala sva tudi Gina, Jessyiniega partnerja, s katerim ne živita skupaj zaradi službe. Oba delata na letališču. Jessy je vodja dveh manjših letališč na jugu Peruja, Gino pa je odvetnik na letališču v Tarapotu.
Tarapoto je mesto kot Pucallpa, le da pol manjše, v amazonskem delu Peruja, a na višji legi kot Pucallpa. Gino pravi, da je bolje organizirano in lepše urejeno. Tako kot Charito (Jessijina sestra v Pucallpi) ima tudi Gino svojo dobrodelno organizacijo, ‘Accion por la niñez’ (Akcija za otroke), s katero pomaga otrokom v oddaljenih amazonskih vaseh pri anemiji.
Anemija oziroma pomanjkanje železa v krvi je največji problem v amazonski regiji. O tem sem pisal že pred leti, ko sva s Silvo potovala po skupnostih v Atalayi. V času pandemije in po njej, se je število anemičnih otrok in odraslih le še povečalo. Zdaj je situacija zares alarmantna.
Če se anemija ne zdravi, človeka zajedajo paraziti, otroci ne razvijejo svojih fizičnih in mentalnih zmožnosti, ne zmorejo biti osredotočeni, imunski sistem se bistveno poslabša in je dovzeten tudi za druge bolezni.
Peru se z anemijo svojih državljanov bori že vrsto let, sploh tistih v amazonski regiji. Tam je situacija še posebej problematična.
Gino večkrat organizira poti v oddaljene skupnosti. Tja prinaša zdravila, prehranske dodatke in vse ostalo, kar ljudje potrebujejo, da se jim stanje izboljša in da živijo bolj kvalitetno.
Skupaj z zdravniki v regiji organizirajo dnevne akcije. Zdravniki na vasi postavijo postojanko in tam obravnavajo ljudi, medtem ko prostovoljci različnih profesij opravljajo dela kot so striženje, osebna nega in aktivnosti za otroke.
Z Ginom smo se hitro povezali. Povedal nama je, da kmalu odhaja nazaj v Tarapoto in naju povabil tja. Ponudil se je, da nama pomaga pri urejanju vize in vsem, kar bi potrebovala, če bi želela delati in pomagati. Poleg tega pa naju je že povabil na naslednji dobrodelni dogodek, ki ga organizira v okviru svoje organizacije.
Odlično. Odprta sva in pozorna na znamenja, ki prihajajo do naju. Morda so se odprla nova vrata. Če Bog tako hoče, potem bova odšla v Tarapoto.
Ampak v Limi bova ostala toliko časa, dokler se Silva povsem ne pozdravi. Pripraviti se morava na morebitno novo amazonsko izkušnjo tudi v zdravstvenem smislu in narediti vse, kar je potrebno, da ostaneva čila in zdrava za delo, ki naju čaka.
