Nace iz Peruja

Nace iz Peruja: 30 dni brez Silve

V zadnjih treh letih, kar s Silvo potujeva po svetu, sem napisal natanko 125 člankov.

A nobeden od njih, naj si je bil to članek iz Ukrajine, ko sem pisal o premraženih brezdomcih na ulicah Kijeva ali pa iz Bangladeša, o fantu, ki je bil nekoč suženj, ni bil deležen tako velikega odziva kot zadnji članek o tem, da sva se s Silvo za en mesec razšla.

Kar na nek način govori, kako pomembna tema so za nas medsebojni odnosi, še posebej ko gre za zakonce.

Prejela sva ogromno elektronskih sporočil o tem, kako pomemben korak je lahko začasna ločitev za dva zakonca, čeprav je le ena gospa podelila, da imata z možem za seboj podobno izkušnjo in da je ta bistveno pripomogla k boljšemu in zrelejšemu odnosu med njima.

Svežina in uvidi

Živeti en mesec brez partnerja res ni povsem običajna izkušnja. A midva sva odločitev sprejela trezno, premišljeno in z razlogom. Kot sem napisal v prejšnjem prispevku, verjameva da bodo tridesetdnevno vrzel pri obeh napolnili uvidi, do katerih tudi po najboljši volji prej nisva mogla priti.

Navdihujoče branje – misijonsko potovanje po Evropi in Aziji

Izkoristila sva ponujeno priložnost in splet okoliščin dojela kot znamenje božje volje za najin odnos in zakon. Kot da bi naju Bog, vsakega posebej, poklical na stran rekoč:

‘A prideš malo sem, nekaj bi se rad pogovoril s tabo. Na samem!’

Spomini

V hiši klaretinskih študentov v Limi (Peru) imam odlične pogoje za takšna in drugačna vrednotenja, poleg obveznosti do Operanda in nekaterih projektov v povezavi z društvom.

Ampak biti sam med mladimi redovniki je nekaj drugega kot z njimi živeti skupaj s Silvo.

V meni so se prebudila stara, že skoraj pozabljena čustva, ko sem bil eno leto tudi sam v noviciatu med Jezuiti v Italiji. Kot da bi se vrnil nazaj v Genovo, a bogatejši za sedemletno izkušnjo odnosa v zakonu.

Z nekaterimi klaretinskimi študenti v LImi

Eden od uvidov se je pojavil zelo hitro: kako prav je bilo, da sem takrat sledil notranjim vzgibom in ubral drugačno pot od tiste, na katero sem se namenil kot redovnik. Pri čemer niti za sekundo nisem podvomil, da katerikoli od teh fantov ne živi svojega poslanstva in to v največji polnosti.

Novi stari svet

Prvih nekaj dni brez Silve je bilo kot da bi se naenkrat iztrgal iz neke znane, predvidljive, celo varne realnosti in se na lepem znašel sam sredi puščave, negotov in nekoliko zmeden.

Glede na to, da sva sedem let (praktično ves čas najinega odnosa) živela tesno drug ob drugem, tako v službi kot doma, potem pa še tesneje, ko sva hodila po svetu, so se mi ti občutki zdeli dokaj normalni.

Noben odnos ne more biti kvaliteten, če v njem manjka element pogrešanja.

Dr. Christian Gostečnik

Ampak negotovost je kmalu izginila in vstopil sem v nov ‘stari’ svet, s tistimi povsem praktičnimi, malenkostnimi spremembami, ki bi jih najbrž začutil vsak moški, če bi si privoščil takšen odmik.

Tri minute

Recimo, ko te ima, da bi šel ven na kavo in to lahko narediš v pičlih treh minutah: vstaneš, se oblečeš in greš. Moški, veste o čem govorim, a ne?

Vem, da bom to kmalu pogrešal…

‘Nace, čas je da greva, si že zrihtan?’

Silva hodi po sobi in zdi se, da je že davno pripravljena na odhod.

‘Si ti že?’ vprašam.

‘Ja, daj, vstani in greva.’

Vstanem, se oblečem in počakam pri vratih. V treh minutah. Potem se začne:

‘Uf, še torbica!’ in gre po torbico. Nato: ‘Uhani!’, pet minut, da si jih nadene na ušesa.

‘A greva zdaj?’ vprašam, že malo nestrpen.

‘Ja, ja, sem že… Iščem očala, a kaj veš kje so?’

Po dvajsetih minutah odprem vrata, v upanju, da bo pohitrilo proces.

‘Evo Nace, samo še na stranišče in greva…’

Izložba

In kako ne bi opazil spremembe, ko hodim po ulici brez da bi mi moj ljubi korektor nenehno obračal glavo naprej?

‘Nace, kam pa gledaš?’

‘Tisto izložbo tamle.’

‘In od kdaj ima izložba visoke pete in miniko?’

Poslušati in slišati

Postal sem pozoren na to, kako tiho je postalo moje življenje od kar sem brez Silve. Ne bom rekel, da je to dobro niti da je slabo, samo to, da so trenutki, ko mi to ugaja.

Silva ima lastnost, ki ji jo pogosto zavidam. Odlično zna izražati svoja čustva in svoja notranja doživljanja. Vedno poskrbi, da sem na tekočem s to dinamiko kar dojemam kot kvaliteto, s katero me Bog uči slišati, ne le poslušati, predvsem pa razumeti njena čustva v odnosu do sebe, do Boga in do mene.

Spomin, ko sva se pred Marijinin svetiščem v Limi slikala še skupaj.

Ta del v resnici pogrešam. Razen takrat, ko sem tako utrujen, da so moji sprejemniki že na pol izključeni.

‘Kaj misliš o tem?’ me vpraša po desetih minutah vnetega pripovedovanja, medtem ko sem jaz preveč zaspan, da bi ji povedal, da polovico tega sploh ne razumem.

‘Ja, se strinjam,’ odgovorim in upam, da bo šlo ‘skozi’, čeprav vem, da sem v težavah.

‘S čim se strinjaš? Sploh me nisi poslušal, a ne da ne?’

Njene izpovedi mogoče pogrešam tudi zato, ker sem zdaj prisiljen poslušati samega sebe in slišati vse to, kar se dogaja v meni. Zdaj vidim, kako zelo mi je ta aspekt manjkal v času najinega potovanja. A je pomemben, vsaj tako pomemben kot poslušati Silvo ali kogarkoli drugega.

Bolečina

Ampak te drobne vsakodnevne stvari, najbrž znane vsakemu paru, se lahko skrijejo pred praznino, ki sem jo čez čas začel čutiti ob njeni odsotnosti.

In ta praznina je bila kot luknja, iz katerega so postopoma ven začeli prihajati vsi mogoči spomini, misli, strahovi in spoznanja, nekaj, kar lahko hitro zasenči vse lepo v odnosu, če tega ne postaviš na pravo mesto in ne izročiš v roke Bogu.

Vstop v puščavo

Puščava, kot temu pravi sv. Ignacij Lojolski, je kraj, kjer na plano prideta oba glasova, tisti od spodaj in tisti od zgoraj.

Je kraj, kamor je odšel Jezus, kamor so odhajali svetniki in kamor sva za en mesec odšla tudi midva, da bi slišala oboje in vstopila tudi v temo, brez katere svetlobe v resnici sploh ni mogoče videti in jo ceniti.

Stari novi svet – spet sam v samostanu.

Zdaj torej pred seboj lahko vidim najin zakon kakršen je. Z vsem dobrim in slabim, v bedi in blišču, v najinih močeh in šibkostih.

Pogrešanje

V tem vrtincu sil, ki izvira iz te luknje, bi se hitro lahko zavrtel in dopustil, da me odpihne, če ne bi ob tem neprestano in vedno močneje čutil temeljne, primarne, organske vezi, ki jo čutim do svoje žene.

DARILO OB VPISU NA NOVICE

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email. Ob prijavi na novice, vam bomo podarili tudi čudovito elektronsko knjigo.

Pater dr. Christian Gostečnik je nekoč dejal, da noben odnos ne more biti kvaliteten, če v njem manjka element pogrešanja.

Kako zelo se strinjam z njim. Tisto pogrešanje, ko sva toliko let nenehno živela skupaj, je nekoliko umanjkalo in zbledelo. Podarila sva si čas, da ga spet začutiva.

Vez, ki se ne pretrga

Ampak vez, o kateri govorim, je več kot le pogrešanje.

Je nekaj, kar tudi najtemnejša misel ne more izbrisati in uničiti. To je tisto ‘eno telo’, kar postaneta dva, ko si podelita zakrament zakona. Niti podpis na listu papirja niti ‘da’, izrečen pred pričami.

Je nekaj, kar ‘skrivoma’ stke Bog in ostane, tudi če sva midva več tisoč kilometrov proč drug od drugega.

In če je kaj, kar me Gospod s svojim Operandom uči v tem času, je gledati na temelj in znova začutiti vez, ki jo je spletel med nama.

Splača se in dragoceno je!

Silva iz Kolumbije

Naslednji članek bo napisala Silva iz Kolumbije. Ne dolgo nazaj mi je poslala tale posnetek. Ja, očitno me tudi ona zelo pogreša 🙂

Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

Ljudje v Pachacutecu živijo v nepopisni revščini in katastrofalnih življensjkh pogojih. Ker je v tem delu Peruja puščava, jim primanjkuje pitne vode, za katero pa zaradi neosveščenosti ne znajo dobro skrbeti. Misijonarji bi jih radi izobrazili in naučili veščin osebne in okoljske higiene. Kliknite gumb DARUJ ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

510€ od 1.000€ zbranih
Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

510€ od 1.000€ zbranih

Pachacutec je eno najrevnejših predelov Lime in gre v resnici za puščavski predel Peruja, saj tako kot na celotnem območju desetmilijonskega glavnega mesta, padavin praktično ni.

Tam je na peščenih, puščavskih tleh postavljenih na tisoče lesenih barak, kjer ni ne dreves ne vrtov in praktično nobenega rastja.

Ne manjka jim le dela, denarja za hrano in dobrih življenjskih pogojev. Tisto, kar je v Pachacutecu najbolj pereče, je pomanjkanje najosnovnejšega: vode.

Ljudje morajo za dostavo vode plačevati skoraj 40€ na mesec, kar zanje pomeni 10% mesečne plače.

Težava je, ker za vodo, ki jo potem hranijo v plastičnih sadovih, ne znajo dobro poskrbeti. V njej plavajo žuželke, komarji na gladini valijo svoja jajčeca, iz nje pijejo potepuški psi. Ljudje niso dovolj dobro poučeni kako skrbeti za lastno zdravje in higieno.

In tukaj bi jim klaretinski misijonarji radi pomagali. Želijo zgraditi večnamenski objekt, kjer bi poleg kapele uredili tudi prostore za izobraževanje in nekaj sob, da bi misijonarji lahko med ljudmi preživeli tudi več dni skupaj. Trenutno je na tem mestu le skromna, lesena kapela.

Pomagajmo jim pri zastavljenem cilju in s tem pomagajmo ljudem v pachacutecu, da bodo živeli dostojnejše in kvalitetneje.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

KAJ PA VI MISLITE?

Vaš komentar na prispevek je dragocen. Tako za nas kot za vse ostale, ki so prispevek prebrali. Podelite z nami svoje misli, ideje in mnenja. Drugi bodo vaš komentar lahko všečkali in nanj odgovorili, predvsem pa, več komentarjev kot boste objavili v prispevkih, boljšo značko si boste zaslužili. Prvo dobite že z desetimi objavljenimi komentarji!

  • Veronika Kocuvan pravi:

    Hja, Nacetov prispevek je eno samo hrepenenje in spominjanje o skupnih trenutkih! To mi je všeč. Že že, da je včasih dobro biti sam, vem iz svoje izkušnje, da takrat “zadihaš” drugače, a…”kar je Bog združil, naj človek ne ločuje”…(tudi tako se lahko razume). Če sva “eno”, vedno manjka polovica, ko si sam. Nehote. Navajenost? Tudi. V vsakdanjih rečeh. A globlje pogledano, manjka tista pika na i. Gre za globoko vez ljubezni, ki je mogoča le v Njem, ki jo daje On. Zakrament zakonske zveze ni “larifari”, je presežna vrednost. Sva v trikotniku: Bliže sva Bogu, bliže sva drug drugemu. On (Bog) je res neverjeten. Kaj vse nam daje…kaj vse si “izmisli”, da bi ga bolje dojeli…☺️
    Je pa ta ločitev kar velik korak. Je odločitev. Za višje cilje-v sebi, za svojo notranjost, za svojo osvoboditev od “balasta”… Zlasti v tem času, postu, da lahko stopiš globlje vase, v tihoto svoje duše, sam…ti in On-Jezus…. “pojdite na samoten kraj”…ta “kraj” je lahko tudi v duši…”odrini na globoko…” Vsaka preizkušnja daje nekaj dobrega, daje sadove!
    Tudi če Silva pleše, je to “krik”, tihi krik…po Nacetu, po zavetju, po bližini, po objemu… Ima pa Jezusa, tisti varni kotiček, v srcu (in povsod) , kje je kljuka od znotraj in Mu odpira vrata na stežaj. Kot Nace. Delata to hkrati??
    Blagoslova obema, kjerkoli že sta in vsem vam, ki to berete. Veronika

  • Tino pravi:

    Naj vaju Bog spremlja na vajini skupno-ločeni poti!❣️

  • Magda Sever pravi:

    Ja lepo, da sta si to ločitev upala narediti. Verjetno vama Bog hoče kaj povedati oz. vama dati kako drugo važnejšo nalogo, ko bosta morala iti ven iz sebe in to popolnoma in ko si bo težko vzeti čas tudi za puščavo (čeprav bo šele
    takrat nujen) npr. ko bosta imela otroke, lahko tudi posvojene. Slišala sem za par, ki so posvojili kar tri (seveda so krvni bratje) . To je zelo lepo, da so vzeli vse tri, čeprav sta nameravala samo enega ali pa dva. Čestitam vam za vajino dobrodelnost…

  • PREBERITE SI TUDI