Nace iz Peruja: 30 dni brez Silve

V zadnjih treh letih, kar s Silvo potujeva po svetu, sem napisal natanko 125 člankov.

A nobeden od njih, naj si je bil to članek iz Ukrajine, ko sem pisal o premraženih brezdomcih na ulicah Kijeva ali pa iz Bangladeša, o fantu, ki je bil nekoč suženj, ni bil deležen tako velikega odziva kot zadnji članek o tem, da sva se s Silvo za en mesec razšla.

Kar na nek način govori, kako pomembna tema so za nas medsebojni odnosi, še posebej ko gre za zakonce.

Prejela sva ogromno elektronskih sporočil o tem, kako pomemben korak je lahko začasna ločitev za dva zakonca, čeprav je le ena gospa podelila, da imata z možem za seboj podobno izkušnjo in da je ta bistveno pripomogla k boljšemu in zrelejšemu odnosu med njima.

Svežina in uvidi

Živeti en mesec brez partnerja res ni povsem običajna izkušnja. A midva sva odločitev sprejela trezno, premišljeno in z razlogom. Kot sem napisal v prejšnjem prispevku, verjameva da bodo tridesetdnevno vrzel pri obeh napolnili uvidi, do katerih tudi po najboljši volji prej nisva mogla priti.

Izkoristila sva ponujeno priložnost in splet okoliščin dojela kot znamenje božje volje za najin odnos in zakon. Kot da bi naju Bog, vsakega posebej, poklical na stran rekoč:

‘A prideš malo sem, nekaj bi se rad pogovoril s tabo. Na samem!’

Spomini

V hiši klaretinskih študentov v Limi (Peru) imam odlične pogoje za takšna in drugačna vrednotenja, poleg obveznosti do Operanda in nekaterih projektov v povezavi z društvom.

Ampak biti sam med mladimi redovniki je nekaj drugega kot z njimi živeti skupaj s Silvo.

V meni so se prebudila stara, že skoraj pozabljena čustva, ko sem bil eno leto tudi sam v noviciatu med Jezuiti v Italiji. Kot da bi se vrnil nazaj v Genovo, a bogatejši za sedemletno izkušnjo odnosa v zakonu.

Eden od uvidov se je pojavil zelo hitro: kako prav je bilo, da sem takrat sledil notranjim vzgibom in ubral drugačno pot od tiste, na katero sem se namenil kot redovnik. Pri čemer niti za sekundo nisem podvomil, da katerikoli od teh fantov ne živi svojega poslanstva in to v največji polnosti.

Novi stari svet

Prvih nekaj dni brez Silve je bilo kot da bi se naenkrat iztrgal iz neke znane, predvidljive, celo varne realnosti in se na lepem znašel sam sredi puščave, negotov in nekoliko zmeden.

Glede na to, da sva sedem let (praktično ves čas najinega odnosa) živela tesno drug ob drugem, tako v službi kot doma, potem pa še tesneje, ko sva hodila po svetu, so se mi ti občutki zdeli dokaj normalni.

Noben odnos ne more biti kvaliteten, če v njem manjka element pogrešanja.

Dr. Christian Gostečnik

Ampak negotovost je kmalu izginila in vstopil sem v nov ‘stari’ svet, s tistimi povsem praktičnimi, malenkostnimi spremembami, ki bi jih najbrž začutil vsak moški, če bi si privoščil takšen odmik.

Tri minute

Recimo, ko te ima, da bi šel ven na kavo in to lahko narediš v pičlih treh minutah: vstaneš, se oblečeš in greš. Moški, veste o čem govorim, a ne?

Vem, da bom to kmalu pogrešal…

‘Nace, čas je da greva, si že zrihtan?’

Silva hodi po sobi in zdi se, da je že davno pripravljena na odhod.

‘Si ti že?’ vprašam.

‘Ja, daj, vstani in greva.’

Vstanem, se oblečem in počakam pri vratih. V treh minutah. Potem se začne:

‘Uf, še torbica!’ in gre po torbico. Nato: ‘Uhani!’, pet minut, da si jih nadene na ušesa.

‘A greva zdaj?’ vprašam, že malo nestrpen.

‘Ja, ja, sem že… Iščem očala, a kaj veš kje so?’

Po dvajsetih minutah odprem vrata, v upanju, da bo pohitrilo proces.

‘Evo Nace, samo še na stranišče in greva…’

Izložba

In kako ne bi opazil spremembe, ko hodim po ulici brez da bi mi moj ljubi korektor nenehno obračal glavo naprej?

‘Nace, kam pa gledaš?’

‘Tisto izložbo tamle.’

‘In od kdaj ima izložba visoke pete in miniko?’

Poslušati in slišati

Postal sem pozoren na to, kako tiho je postalo moje življenje od kar sem brez Silve. Ne bom rekel, da je to dobro niti da je slabo, samo to, da so trenutki, ko mi to ugaja.

Silva ima lastnost, ki ji jo pogosto zavidam. Odlično zna izražati svoja čustva in svoja notranja doživljanja. Vedno poskrbi, da sem na tekočem s to dinamiko kar dojemam kot kvaliteto, s katero me Bog uči slišati, ne le poslušati, predvsem pa razumeti njena čustva v odnosu do sebe, do Boga in do mene.

Ta del v resnici pogrešam. Razen takrat, ko sem tako utrujen, da so moji sprejemniki že na pol izključeni.

‘Kaj misliš o tem?’ me vpraša po desetih minutah vnetega pripovedovanja, medtem ko sem jaz preveč zaspan, da bi ji povedal, da polovico tega sploh ne razumem.

‘Ja, se strinjam,’ odgovorim in upam, da bo šlo ‘skozi’, čeprav vem, da sem v težavah.

‘S čim se strinjaš? Sploh me nisi poslušal, a ne da ne?’

Njene izpovedi mogoče pogrešam tudi zato, ker sem zdaj prisiljen poslušati samega sebe in slišati vse to, kar se dogaja v meni. Zdaj vidim, kako zelo mi je ta aspekt manjkal v času najinega potovanja. A je pomemben, vsaj tako pomemben kot poslušati Silvo ali kogarkoli drugega.

Bolečina

Ampak te drobne vsakodnevne stvari, najbrž znane vsakemu paru, se lahko skrijejo pred praznino, ki sem jo čez čas začel čutiti ob njeni odsotnosti.

In ta praznina je bila kot luknja, iz katerega so postopoma ven začeli prihajati vsi mogoči spomini, misli, strahovi in spoznanja, nekaj, kar lahko hitro zasenči vse lepo v odnosu, če tega ne postaviš na pravo mesto in ne izročiš v roke Bogu.

Vstop v puščavo

Puščava, kot temu pravi sv. Ignacij Lojolski, je kraj, kjer na plano prideta oba glasova, tisti od spodaj in tisti od zgoraj.

Je kraj, kamor je odšel Jezus, kamor so odhajali svetniki in kamor sva za en mesec odšla tudi midva, da bi slišala oboje in vstopila tudi v temo, brez katere svetlobe v resnici sploh ni mogoče videti in jo ceniti.

Zdaj torej pred seboj lahko vidim najin zakon kakršen je. Z vsem dobrim in slabim, v bedi in blišču, v najinih močeh in šibkostih.

Pogrešanje

V tem vrtincu sil, ki izvira iz te luknje, bi se hitro lahko zavrtel in dopustil, da me odpihne, če ne bi ob tem neprestano in vedno močneje čutil temeljne, primarne, organske vezi, ki jo čutim do svoje žene.

Pater dr. Christian Gostečnik je nekoč dejal, da noben odnos ne more biti kvaliteten, če v njem manjka element pogrešanja.

Kako zelo se strinjam z njim. Tisto pogrešanje, ko sva toliko let nenehno živela skupaj, je nekoliko umanjkalo in zbledelo. Podarila sva si čas, da ga spet začutiva.

Vez, ki se ne pretrga

Ampak vez, o kateri govorim, je več kot le pogrešanje.

Je nekaj, kar tudi najtemnejša misel ne more izbrisati in uničiti. To je tisto ‘eno telo’, kar postaneta dva, ko si podelita zakrament zakona. Niti podpis na listu papirja niti ‘da’, izrečen pred pričami.

Je nekaj, kar ‘skrivoma’ stke Bog in ostane, tudi če sva midva več tisoč kilometrov proč drug od drugega.

In če je kaj, kar me Gospod s svojim Operandom uči v tem času, je gledati na temelj in znova začutiti vez, ki jo je spletel med nama.

Splača se in dragoceno je!

Silva iz Kolumbije

Naslednji članek bo napisala Silva iz Kolumbije. Ne dolgo nazaj mi je poslala tale posnetek. Ja, očitno me tudi ona zelo pogreša 🙂