Ko se pojavijo priložnosti, jih je treba izkoristiti. In kaj je za naju lepša priložnost, da spoznava Perujsko amazonsko regijo, kot da sprejmeva vabilo Charito in njene družine, na sejem Expo Amazonica.
Gre za največji in najpomembnejši sejemski dogodek, ki ga vsako leto organizira eno od mest v Amazoniji. Na njem svoje delo predstavljajo obrtniki, umetniki, pridelovalci, podjetja in organizacije iz vseh šestih regij amazonskega dela Peruja; Huánuco, Loreto, Amazonas, San Martin, Ucayali (sem spada Pucallpa) in Madre de Dios.
V mesto Tingo Maria, kjer so sejem organizirali letos, smo se odpravili z najetim kombijem. Poleg Charito, njene mame in sestre, je šlo z nami tudi nekaj žensk, ki so del nacionalne ‘Mreže ženskih podjetnic in obrtnic’.
To je razvejana organizacija v celotnem predelu Peruja, s katero želijo opolnomočiti ženske in jim pomagati, da svoja znanja, darove in izkušnje unovčijo na trgu. Nekaj, kar je do sedaj bolj ali manj veljalo zgolj za moške.
Mnoga mesta v Peruju imajo svojo mrežo ženskih obrtnic. Charito vodi eno izmed njih. Na Expo Amazonica so imeli dve stojnici, kjer so prodajale svoje ročne in prehrambene izdelke.
Pot do Tingo Marie je bila dolga. Šest ur vožnje. V mestu je Charito najela stanovanje, v katerem smo bivali skupaj z njeno družino, medtem ko je ona s svojimi ženskimi (obrtnicami) živela na drugem koncu mesta.
Mnoge od teh žensk še nikoli niso bile na takšnem dogodku, ali sploh v kakšnem drugem mestu. To so ženske iz oddaljenih skupnosti, daleč proč od velikih mest, kot je recimo Pucallpa.
Mesto se nama je močno vtisnilo v spomin. Je majhno in v primerjavi s Pucallpo zelo urejeno in lično. Spada v amazonsko regijo Huánuco in ima nekaj manj kot petdeset tisoč prebivalcev.
Z zanimivimi turističnimi atrakcijami privablja ljudi iz vsega Peruja. V petih dneh, kar sva bila v Tingo Mariji, sva obiskala nacionalni naravni park, katerega glavna atrakcija je Jama sov (La Cueva de las Lechucas).
V bistvu zelo lepa jama, polna kapnikov, ki v marsičem spominja na našo postojnsko jamo, le da je ta veliko manjša in ima nekaj sebi lastnih značilnosti. Recimo ščurke. Ščurki v jami so praktično del tega habitata, skupaj z netopirji in značilnimi sovami, ki pa jih človek v jami težko vidi in so varno skrite v temi, na stropu jame pod kapniki.
Res, najbolj vidni in vpadljivi so ščurki. V notranjost jame vodi dvignjeni leseni pod, dolg le kakšnih sto metrov. Tla, ki bi morala biti siva od peska in kamna, pa so bila črna, saj so po vsej površini mrgoleli ščurki. Priznati moram, da je bilo odvratno, ne le pogled nanje, tudi njihov značilni vonj.
Midva sva v teh letih potovanja v tretjih državah že izostrila vonj in točno veva kje so ščurki in kdaj so v bližini. Uporabno, preden recimo najameš stanovanje, ali pa ko izbiraš ulico, po kateri boš hodil do svojega cilja.
‘Voham ščurke,’ je rekla Silva že veliko prej, preden sva sploh prišla do jame. V jami nama je bilo potem vse jasno. Očitno jih privlačita tema, vlaga in iztrebki ptic, ki prav tako prebivajo v jami.
Vseeno je bilo v jamo namenjenih veliko ljudi, saj je popularna turistična destinacija. Kako rad bi jim pokazal Postojnsko jamo!
Druga znana turistična točka so naravni vrelci zdravilne žveplene vode. Bazen, ki ga je s pomočjo narave oblikovala tudi človeška roka, je bil poln perujcev, ki so se namakali in se z blatom, ki so ga zajemali nekje izpod kamnov, mazali po celem telesu.
Ob bazenu je velika restavracija, okrog in okrog pa stoli in mize za plavalce in obiskovalce. Če se želiš namakati v vodi, moraš plačati 5 perujskih solesov, to je malo več kot 1 evro.
Še nekaj zelo značilnega. Mesto obdaja hribovje, ki je iz različnih točk videti kot Trnuljčica, Bella Dormiente, kot ji rečejo v španščini. Po njej se imenuje hribovje. Ko se ozreš na hribovje lahko prav zares dobiš občutek, da nad mestom, zelo spokojno spi dekle, veličastna zaradi velikosti, ljudje pod njo pa se kot mravljice napajajo iz njenega miru.
Ko govorim o turizmu, govorim seveda o notranjem, nacionalnem turizmu. Pri nas turiste v glavnem označujemo kot tujce, ki prihajajo iz drugih držav. V tem delu Peruja je belcev in turistov iz sosednjih južnoameriških držav zelo malo.
Perujci ne hodijo radi iz države, navdušeni so nad znamenitostmi in kraji svoje domovine, radi jo spoznavajo. Eden od razlogov, da ne potujejo izven države je seveda finančni, pa tudi formalni, saj bi potrebovali potni list. Večina ga nima, proces za pridobitev tega pa lahko traja.
V Tingo Maria so na sejem prišli vsi, ki imajo karkoli opraviti s perujsko Amazonijo. Trume ljudi so se gnetle skozi vhod, kot sva lahko videla s Silvo. Po ocenah je bilo nekje okrog 60.000 obiskovalcev, tudi mnogi pomembni ljudje, ministri, vladni predstavniki, pa seveda župani vseh mest in mestec iz tega področja.
Takšen sejem ti prav zares omogoči vpogled v dejavnosti, obrti, kulturo in življenje amazonskega dela države. 650 stojnic, labirint, po katerem lahko hodiš ves dan, od stojnice do stojnice.
Nekateri so predstavljali ročna dela svojega kraja, nakit iz semen, ročno sešite obleke iz naravnega bombaža ali volne, pridelke iz svojih chaker (polj), semena in mnogo izdelkov iz kakava, od prahu do najrazličnejših likerjev.
Kava je eden od glavnih pridelkov Amazonije. Svež vonj po praženi kavi, naju je dobesedno vlekel k stojnicam na poizkušnjo. Tako radi so predstavljali svoje produkte, s takšnim ponosom razlagali, kako so semena njihovih polj drugačna, boljša od drugih. Meni je pri Perujcih to vedno tako všeč. Nikoli jim ni odveč govoriti, poučevati, predstavljati. Dobri so v tem in v užitek jih je poslušati.
Oba s Silvo obožujeva kavo. Prva stvar zjutraj. Čeprav nama je od vseh latinskih držav najbolj všeč kolumbijska kava, ima tudi Perujska nekaj dobrih proizvajalcev. Na sejmu so se predstavljali tisti največji, pa tudi najmanjši, butični.
Okus kave se razlikuje glede na to, ali se ta prideluje v nižini selve ali pa na višjih legah (alta selva). Območje deževnega pragozda je namreč zelo razgibano in razpotegnjeno. Tingo Maria, ki je na nadmorski višini 650 m, že spada pod visoko džunglo. Kava v nižinah ima kisel okus, medtem ko je tista iz višin nekoliko bolj grenka in bolj podobna kavi, kakršne smo navajeni v Evropi.
Ženske obrtnice iz mreže, ki jo vodi Charito, so stale pri dveh stojnicah. Ena stojnica je ponujala različne ročne izdelke, ki jih ženske izdelujejo v svojih vaseh in skupnostih, od znamenitih pokrival in drugih oblačil ljudstva Shipibo in Ashaninke, do nakita in obeskov.
Zelo popularen nakit je denimo verižica s semenom Ayahuasce. ‘Droge’, ki nudi neke vrste duhovno izkušnjo in priteguje v perujsko džunglo na tisoče tujcev iz Evrope in Severne Amerike. Rastlina, ki je že nekaj časa glavni razlog, da tujci od zunaj prihajajo v ta del Peruja, se pravi pomembna turistična vaba.
Ayahuasca duhovni centri se po amazonski regiji Peruja širijo hitro. Nudijo ‘celovito’ duhovno izkušnjo, z več tedensko pripravo, preden popiješ ta ‘sveti ekstrakt’. Potem odplavaš, se na poti bojuješ sam s seboj, spoznavaš duhovna bitja in se vrneš nazaj v življenje prenovljen, samozavesten in močan.
Kristjani smo seveda upravičeno skeptični do takšne vrste drogiranja, tudi misijonarji so previdni in ljudem v glavnem odsvetujejo obisk centrov ali uživanje Ayavaske. Znani so primeri, ko so ljudje tudi umrli zaradi zaužitja.
Težava so tudi številni šarlatani, ki se predstavljajo kot duhovni spremljevalci, poberejo denar, v resnici pa ne vedo veliko in nevedne ljudi prepustijo samim sebi, ko so pod vplivom droge. Tragičnih zgodb, ki krožijo tukaj, je veliko.
Izkušnja Expa je bila res dobra in hvaležna sva zanjo. Prepričan sem, da bom o nekaterih spoznanjih še pisal in jih delil z vami. V naslednjem prispevku bom pisal o najinem delu na misijonu in načrtih, ki jih imava za naprej.
