Gospod, pridejo časi, ko ljudje izkušamo več negotovosti in nevarnosti. Ti veš, da se težje sprostimo ali sploh ne spimo zaradi vseh podob, ki so nas prizadele ali so se v nas vtisnile zaradi okrutnosti do naših bratov in sester, ki so v vojni v Ukrajini. Ko nas tudi čez dan spremljajo obrazi otrok, ki izžarevajo smrtni strah, in ljudi na begu. 

Mnogi izmed nas imamo stike z ljudmi, ki so pribežali, ali ostajamo v stiku z njimi na daljavo, tam še v nevarnosti. Z misijonarji, ki skušajo olajšati stiske, pomagati ljudem najti najboljšo rešitev za njihov položaj. 

Nekateri naši otroci so dobili nove sošolce. Mnogi izmed nas so odprli vrata svojega doma ali prazne hiše, da bi olajšali stisko prijateljem in drugim, ki iščejo zatočišče v Sloveniji.

Že en mesec je od takrat, ko se je vse to začelo. Gospod, nakloni nam olajšanje in počitek. Naj se ponovno naužijemo Tvoje bližine, spočijemo pogled na Tvojem obličju. Prosimo Te, okrepi naša srca z neminljivo nežnostjo, da jo bomo lahko podarjali naprej. 

Gospod, daj vsakemu izmed nas odločenost, da si vzamemo nekaj trenutkov s Teboj in najdemo varno zavetje v Tebi. 

To mi namreč pomaga, da ne odneham s svojim neutrudnim delom za druge, to me zmeraj okrepi, da se ne predam nemoči in da preženem sence sovraštva iz svojega srca.

Zrem v Tvoje obličje in se zavem ljubeče navzočnosti. Počasi začnem dihati z ritmom Tvojega dihanja. Počasi, umirjeno, globoko, samozavestno. Spoznavam, da si še vedno Kralj večnosti, in tudi miru. Minuta s Tabo je kot večnost, ob Tebi zbledi vse …

Še vedno so z menoj občutja, ki Ti jih zdaj želim predati …

Izlivam pred Tabo svoj gnev, razočaranje, nemoč in žalost, ki so se nakopičili v tem mesecu, ob teh vojnih podobah in ob teh trpečih ljudeh. 

Začutim tudi vso jezo, ki se je nakopičila v meni in bi z njo, saj veš, kaj … To jezo in ta bes Ti zdaj izročam … Zdi se, da je vse zaman … Desetletja gradnje, neprespanih delovnih noči, načrtovanja in ustvarjanja. Puf. Le en ukaz, in zamaje se osnovno občutje varnosti, svobode in tega, kar poznamo. 

Gospod, na tako majavih tleh sem. Pomagaj mi, da najdem v teh časih znova trdnost in mir. 

Pomagaj mi najti to, kar so že obljubljali in napovedovali preroki Izraelcem, kar si potem Ti obljubil apostolom, in tisto, iz česar so kasneje črpali moč tudi vsi Tvoji sveti – v vojnah, revolucijah, ob preizkušnjah, lakoti, pandemiji, kugi … 

Pomagaj nam vsem prodreti v to globino, ki se ne izčrpa ne glede na izziv, bolečino, potrebe in čase, v katerih živimo in smo.

Na dan prihajajo tudi moje rane in odbliski tega, kar sem živela kot otrok, ter spomini na vzdušje, ki sem ga srkala ob naši vojni. Ob sosedih, ki so kot mladi fantje ali poročeni moški odhajali ob vpoklicu, da bi branili našo državo, ob dekletih brez fantov in materah iz vasi, ki so ostale same s svojimi otroki teh nekaj dolgih noči. Vsi s(m)o bili na smrt zaskrbljeni in prestrašeni. Kaj ne bi bili! 

Pa vendar je minilo, hitro. 

Nekateri smo se potem srečevali in sklepali prijateljstva tudi z otroki iz drugih držav, ki so pribežali k nam in se vključili v naš razred, našo šolo. 

Nikoli pa se zares nisem soočila s tem strahom, da bomo ostali brez vsega, s strahom za svoje starše, staro mamo, sestri in bratca, ki je bil star le pol leta. Nekako se ni bilo treba, zdaj pa je spet tukaj … Ta strah je navzoč, malce drugačen, pa vendar – stvaren, kljuvajoč, pritajen, ki me in ki nas vznemirja. 

In Ti, Jezus, si tukaj ob meni, tako kot je tudi ob tebi, in mi praviš: “Ljuba sestra (ljubi brat), predaj mi vse to. Izroči mi svoje srce, da odvzamem skrbi in ga napolnim s svojim mirom in zaupanjem. Jaz imam tvoje življenje v svoji roki, na svoji dlani. Mi sploh zaupaš?”

Odgovorim mu: “Gospod, saj veš, da Ti zaupam.”

In Ti me še naprej izzivaš, kot si v takratnem času apostola Petra: “Draga sestra, ali me ljubiš bolj kakor tile?”

Odvrnem: “Gospod, Ti veš, da Te ljubim.” Odgovoriš mi: “Hrani moja jagnjeta!”

Spet, drugič vprašaš: “Ali me ljubiš?” Rečem Ti: “Da, Gospod, Ti veš, da Te imam rada.” Naročaš mi: “Pasi moje ovce!”

Tretjič me vprašaš: “Ali me imaš rada?” “Gospod, Ti vse veš, Ti veš, da te imam rada.”

Jezus mi reče: “Hrani moje ovce!”

Gospod, ti imaš za vsakega od nas drugačen načrt, vsakega kličeš na svoj način in v njegovem poklicu, vendar nas vabiš, da ne zapremo svojih src. Vsak bo razumel ta klic na svoj način. Eni bomo delali majhne korake, drugi večje. Po svojih zmožnostih, vendar nas, Jezus, vse kličeš z odločnim glasom: “Hôdi za menoj!”