Veliko najinih postankov na poti po svetu ostaja v meni še zelo živih. Recimo Bangladeš na azijski poti ali Peru in Kolumbija na poti skozi Južno Ameriko.
Visoko med temi državami je tudi spomin na Ukrajino, kamor sva z ženo potovala konec novembra, v prvem letu najinega misijonskega potovanja. Od tega je zdaj že šest let.
Če ste že takrat spremljali najino pot, potem se morda malo še spominjate pretresljivih zgodb, ki sva jih pisala iz Kijeva in Odese.
Ko sva recimo obiskovala zanemarjeni oddelek za brezdomce v Kijevski bolnišnici, pa nočni center, kamor so se zatekali ljudje iz ulice pred zimo pri dvajsetih stopinjah pod ničlo.
Morda se boste spomnili obmorske Odese, kjer sva štirinajst dni spremljala duhovnika Vitalija Novaka pri njegovem delu z odvisniki od drog in alkohola.
In sester iz Odese, ki so se s svojim patronažnim kombijem vsak dan vozile po ulicah, delile hrano, topla oblačila in skrbele za higieno brezdomnih mož, žena in otrok.
Vojna v Ukrajini je seveda močno pripomogla, da so vsi ti spomini še enkrat privreli na plan. Zdaj vsakič, ko gledam poročila ali sledim novicam iz te države, najprej pomislim na vse ljudi, ki sva jih spoznala tam in se sprašujem, ali so sploh še živi in če so, kako živijo.
V Operandu smo se kmalu po začetku vojne povezali s sestrami v Odesi, z ostalimi se nam žal ni uspelo. Organizirali smo dobrodelno akcijo in zbrali kar nekaj denarja zanje. Seveda jim je dar prišel prav in to so izrazile s pismom zahvale tukaj.
Ko so padle prve bombe na Kijev, sva bila midva še v Kolumbiji. Prav zanimivo, Ukrajina je postala tema številka ena tudi tam, in to ne samo pri poročilih in v politiki, ampak med običajnimi, preprostimi ljudmi.
Kolumbijski prijatelji so vedeli, da živiva nekje v tem delu sveta. Nekateri so celo mislili, da vojna divja v najini domovini. Takšne sva popravljala, da je Ukrajina vseeno več kot petsto kilometrov oddaljena od Slovenije, a to ni kaj preveč pomagalo. Glede na velikost Kolumbije in razpotegnjenost celotne Južne Amerike, je to vse tako zelo blizu zanje.
Tako sva tolažbo, ki so nama jo namenjali, v duhu preusmerjala naprej v Ukrajino.
Bil je šok, ko sem gledal novice in sledil zgodbam iz Kijeva in drugih ukrajinskih mest. Takrat me je imelo, da bi takoj popokal kovčke in odšel tja. Okoliščine do zdaj tega še niso dopustile. Morda pa ta čas še pride.
Sem pa vseeno naredil en droben korak proti Ukrajini. Obiskal sem namreč hišo v vasi Slavina, blizu Postojne, kjer so nastanjeni otroci-sirote iz Ukrajine.
Pravzaprav gre za ukrajinsko sirotišnico iz Luganska, ki se je pred vojno umaknila v Slovenijo, skupaj s predstojnico, vzgojiteljicami in njihovimi lastnimi otroci.
O tem obisku bom sicer pisal v naslednjem članku, lahko pa z veseljem povem, da smo pri Operandu spet odprli naš dobrodelni šparovček.
Čez Božič in Novo leto bomo zbirali denar za te otroke. Skupaj z ukrajinsko predstojnico smo razmišljali, da bi ta denar namenili za kakšen lep izlet, ki so ga otroci vedno tako zelo veseli, da pa nam bodo konkretno še sporočili, kje so njihove potrebe največje.
V naslednjih nekaj tednih bom dom še večkrat obiskal in pisal o svojih izkušnjah.
Že zdaj pa vas povabim, da obiščete našo donacijsko stran in naklonite dar za osirotele ukrajinske otroke. V Imenu društva Operando se vam že vnaprej zahvaljujem za izkazano dobroto.