Gospod,
danes ti priznam, da mi radost pogosto uide. Ne zato, ker ne bi želel biti srečen, ampak ker pozabim, da mi jo ti vsak dan znova ponujaš. Za ta trenutek, ne za kasneje.
Zato te prosim: odpri mi oči, da vidim, kaj si že pripravil. Ustavi moj korak, ko drvím mimo vsega lepega. Pomagaj mi izpustiti misli, ki me vlečejo v skrbi o stvareh, ki se še sploh niso zgodile. Daj mi milost, da se veselim v tem trenutku, v tem telesu, v teh okoliščinah.
Nauči me, kaj pomeni uživati življenje. Ne z begom v raztresenost ali stalno iskanje potrditve, ampak s trdno ukoreninjenostjo v tebi. Naj bo moj vsakdan zgrajen okrog tebe, ne okrog mojih dosežkov ali pomanjkljivosti.
Ko se zalotim, da čakam na »ko bo…«, me spomni, da ti deluješ zdaj. Ko si govoril, da si prinesel življenje v obilju, nisi mislil na življenje po dopustu, po napredovanju ali po spremembi okoliščin. Prinesel si življenje, ki zažari sredi nepopolnosti. Pomagaj mi verjeti tej resnici in ga objeti že danes.
Prosim te, Gospod, naj moja radost ne bo pogojena s tem, kar zmorem, temveč s tem, kar si ti. Daj mi preprostost, da se nasmehnem tudi ob majhnih stvareh.
Odpovedujem se prepričanju, da mora biti vse pod nadzorom, da bi bilo vredno. Pomagaj mi, da si odpustim in si dovolim biti človek – tudi z napakami.
Ko se preveč zapletam, me opomni, da je tvoje breme lahko. Ko se preveč jemljem resno, me spomni, da si me ustvaril tudi za smeh. Ko se izgubim v opravkih, me potegni nazaj v stik s seboj in s teboj.
Danes ne prosim za popoln dan. Prosím za dan, v katerem te ne spregledam. Dan, v katerem bom prepoznal tvojo prisotnost v pogovoru, v mirnem trenutku, v navdihu, v presenečenju.
Daj mi moč, da v sebi nosim tisto radost, ki preživi tudi dolg dan. Ki zdravi telo in pomirja dušo. Ki me okrepi, ko bi sicer obupal.
Radost, ki prihaja od tebe, naj ne bo odvisna od moje volje, ampak naj izvira iz tvoje zvestobe.
Amen.
