Janez Krmelj z Madagaskarja: Da dosežejo spravo, pojejo košček mesa

Med Antešaki je skupnost izjemno pomembna. To pomeni, da je trdna in vzajemna, da so med njimi vse stvari urejene, da ni nobenih tako temnih točk, ki bi ljudi lahko razdvajale.

Če pa je že kaj povzročalo škodo skupnosti, na primer spor glede zemljišč, težke besede med sosedi ali celo, da je mož udaril ženo, potem imajo poseben običaj, s katerimi si povrnejo mir. 

V njihovi kulturi veljajo taka dejanja za veliko napako oziroma prestopek. Še posebno, če je prizadeta čast poročene žene, občutita sramoto in bolečino obe strani.

Kako take spore rešujejo Antešaki?

Zberejo se skupaj. Ljudsko sodišče odredi, da morajo na tako srečanje priti vsi prizadeti, da bodo tam ta greh obsodili. Prestopniku jasno predočijo, kaj vse je mož z udarcem žene povzročil. Njihov govor je nazoren in podkrepljen s pregovori.

Krivca skušajo spametovati, s čimer mu pomagajo spoznati, da ni zmožen vsega tega popraviti sam. Potrebno in mogoče bo pomiriti ljudi in tudi izmiti krivdo. 

Sodba in tudi kazen za udarec žene po glavi je po navadi zelo trda, težka. Osebo, ki je zagrešila tak prestopek, kaznujejo z enim govedom. In tisto govedo potem zakoljejo, saj ima njegova kri vlogo, da izmije madež, krivdo s te osebe.

Spravo dosežejo s koščkom mesa

Hrano, torej meso goveda, pojedo vsi navzoči. Ti, ki so čutili težo tega greha, ki so bili prizadeti ali oškodovani zaradi prestopka, pa to meso potem zaužijejo ali celo nesejo domov tudi tistim, ki niso mogli biti navzoči. 

Kdor koli zaužije ta košček mesa, ne glede na to, ali doma v družini ali že na samem mestu te sprave, je dolžan nepreklicno odpustiti. To pomeni, da se tega prestopka ne sme več spominjati. 

Če pa bi pozneje kdo kaj očital ali pa bi spet na dan privlekel krivdo, ki je bila že izmita, potem bi bil tudi on kaznovan z isto kaznijo. 

Zakaj? Ker ni odpustil tega, kar je bilo v skupnosti že obravnavano in neizpodbitno uveljavljeno. 

S tem ima storilec po svojem velikem prestopku novo možnost, da se vključi v skupnost, postane spet enakovreden član skupnosti in lahko ponovno zaživi.

Kaj pa pri manjših prekrških?

Manjše stvari uredijo z denarjem. Vsoto denarja potem razdelijo med navzoče, ki so bili prizadeti.

Če ne gre drugače, kupijo sol in jo razdelijo po družinah – eno ali več meric soli – kakor že uspejo to rešiti. Po navadi se za tak način odločijo, če prestopka ni mogoče rešiti z delitvijo denarja. 

Kaj storijo ob ubojih ali plemenskih napetostih?

Način in postopek reševanja je popolnoma enak. Le da se ob napetostih med plemeni zberejo zastopniki plemen. To so med Antešaki rodbinski očetje – najstarejši člani rodbin.

In ravno tako prispevajo govedo. Včasih tudi kdo, ki pripravi sprte strani na spravo, prispeva svoje govedo posebej zato, da dogovor utrdi. Tako se sprava nepreklicno poveljavi z večjim številom govedi in tako obnovi zaupanje ter vzpostavi nov odnos.

Tako v našem plemenu Antešakov, pa tudi v drugih plemenih v naši okolici, vzpostavljajo spravo med ljudmi. Po navadi pa so priprave dolgotrajne. 

Sprava je zelo pomembna, tudi zaradi porok. Ob težjem sporu vsako pleme pokliče svoje hčere nazaj domov, četudi so poročene, in takrat začutijo bolečino po domovih. Moški se ponavadi zamislijo, ko postanejo njihovi otroci zanemarjeni. Ta občutek je zanje neznosen. Sprava je nujna.

Sodišče ne stremi k spravi

V času modernejše miselnosti ti spravni procesi izginjajo. Nekateri to želijo načrtno izbrisati, češ da je izčrpavajoče, staromodno. In da tako velike kazni niso na mestu. 

Potem na sodiščih zapravijo mnogo več denarja, sodniki pa nočejo in nočejo dokončno odločiti. Pogosto potem višja podkupnina odloči “pravico”. Obe strani pa se med seboj ne uspeta spraviti, saj sodišče ne stremi k temu.

Misijonarji vidimo, da je tak običaj res ohranil te ljudi, da so takšni kot so, da živijo v razumevanju in ravnovesju. Sploh, ker živijo v tako visoki odvisnosti drug od drugega in tudi revščina čedalje bolj narašča.  

Za dosego sprave, te nepogrešljive dobrine, je takšen postopek in stoletne izkušnje vredno obdržati. Sicer bo družba utrpela hujšo škodo, kot je vrednost goveda.

“No, to je res zanimivo. Le kako so se ljudje tega spomnili? To je modrost, da so na tak način reševali zadeve, na katere mi niti ne pomislimo,” sklene svojo pripoved misijonar Janez Krmelj.

Pripoved misijonarja Janeza Krmelja je zapisala Silva Volčič.