Večkrat sem pripovedoval o rodbinskih očetih. Da bi še bolj osvetlil njihovo vlogo v skupnosti in družini Antešakov, naj danes spregovorim o njih.
Rodbinski oče je po navadi človek, ki je najstarejši v vasi. To je običajno pradedek ali celo prapradedek družine. Na Madagaskarju se generacija zamenja na 20 let, saj se tu vse hitreje obrača in mamice rojevajo zelo mlade.
Pomembne odločitve sprejemajo rodbinski očetje
Tisti, ki je nekako najstarejši in ob tem tudi najmodrejši, lahko zastopa svojo rodbino na ljudskem sodišču. Takega predstavnika ima vsaka rodbina. Preostali člani ga podpirajo, ker govori, zastopa in rešuje njihove interese.
Več rodbinskih očetov iz istega klana povezuje grobnica (imajo skupne prednike) in zahteve, povezane z njo. Kadar starešine nastopajo na ljudskem sodišču, se pokaže njihova moč prav v povezavi z grobnico.
Kadar sklepajo odločitve o večjih razvojnih delih ali pa kadar se zgodi rop ali uboj, takrat se zberejo na ljudskem sodišču pripadniki vseh grobnic.
Antešaki imajo še danes svoje kralje
Antešaki imajo tudi svojega kralja, ki vlada na določenem ozemlju. Kralji so seveda najstarejši starešine, kraljevska čast se deduje. Kralja torej ne volijo.
Vendar morajo videti, kdo je vreden tega imena od še živečih iz kraljevske rodbine, ki je bila za kralja izbrana pred desetletji, stoletji. Kralji se izberejo vedno iz iste rodbine.
In rodbinski očetje nastopajo kot starci v podporo pripadnikom svoje grobnice, v svojem interesu, interesu kralja, da ga podprejo ali mu v časih, ko postane kakšna aktualna zadeva preveč spolitizirana, celo oporekajo.
Kako Antešaki okronajo svojega kralja
Možje srednjih let se zberejo okrog visokega droga z ostro konico, kar zanje predstavlja sveti les. Na svoja ramena vzdignejo izbranega moža, ki ima na rokah meso volove grbe, v malgaščini to imenujejo trafo-kena. Dvignejo ga tako visoko, da to meso lahko nasadi na konico v čast pokojnikom in stvarniku.
Vse to je imelo včasih globok pomen, simbolike tega pa danes ne znajo več povsem razložiti.
Vsekakor ima kralj zadnjo besedo, trafo-kena, pri ljudskem sodišču ali drugih pomembnih zadevah, ki ohrani povezanost vseh rodbin.
Buča je odločila, kdo bo postal kralj
Ko sem bil na prvem misijonu, so mi zaupali skrivnost o izboru kralja. Odločiti so morali, kdo bo kralj čez štiri velikanska območja. Odločili so, da bodo zasadili bučo, običajno bučo, ki jo poznamo tudi pri nas.
Imeli so štiri kandidate za kralja, iz vsakega območja je bil po eden in vsak od njih si je izbral eno smer neba. Potem so opazovali, v katero smer bo buča začela rasti, da bi določili, kdo bo novi kralj.
Buča je rasla v smer plemena Rabecara, zato ima to območje še vedno kraljevsko čast za štiri občine. In v tem plemenu Rabecara je rodbina, ki to čast podeduje. Zakaj se kraljevska čast vedno deduje, je tudi imelo poseben pomen.
Tudi kralja včasih politično izkoristijo
Če bi prišlo do plemenskih bojev, bi moral nastopiti kralj. V sodobnem času, ko se o tem, kdo bo vodil državo, odloča na volitvah in pripravijo volilno kampanjo, tega kralja pritegnejo na eno stran in ga izkoristijo za to, da predlaga drugim, koga naj volijo.
Politično se tako dela velika škoda, saj politika na Madagaskarju nikoli ni bila v službi preprostih ljudi. Ko iščejo glasove, jim obljubljajo vse mogoče. Potem, ko pa so izvoljeni, jih ni več. Politiki so prvi, ki delajo zmedo v tej ljudski harmoniji, v življenju teh ljudi.
Ozadja državne politike sicer ne poznamo. Vemo pa, da ni toliko ideologije, kot je veliko finančnega in poslovnega interesa. Med seboj tekmujejo, kdo bo več vložil, vlagatelj pa gleda, da bo čim več pridobil.
Podobno kot v Evropi so ti interesi pač denar, naravna bogastva. Gre za veliko težko igro, v kateri izgubi svoj delež reven človek in ostane potisnjen na rob. Bogati pač nikoli ne ostanejo brez svojega izkupička.
