Smrečje – Cerkev Marijinega vnebovzetja
So dogodki, ki se ti zapišejo v spomin za vse življenje; kraji, ki si jih obiskal in jih uzreš, če le zapreš oči; ljudje, ki si jih spoznal in jih ne boš nikdar pozabil …
Prihajam pa v leta, ko se dogaja, da pravega dogodka ne povežem več s pravim krajem in pravimi ljudmi, kaj šele, da bi vedel, kdaj se je vse skupaj zgodilo.
Dogaja se mi, da vem, da človeka poznam, ne vem pa, od kdaj in od kod. Vem, da sem tu že bil, ne vem pa, kdaj in s kom. Vem, da se je zgodilo, ne vem pa, kdaj in kje!
Nekoč nekje, pač!
Datum, zapisan v zgodovino
Vem pa na primer zelo dobro, kje in s kom sem bil 9. novembra 1986 ob pol osmih zvečer.
Tistega nedeljskega večera sem šel na sprehod, kar sicer ni bila moja navada, srečal sem dekle, ki sem jo poznal iz pevskega zbora, ki se je prav tako sprehajala, pospremil sem jo do doma in štiriintrideset let kasneje sem z njo poročen že skoraj sedemindvajset let na skoraj sedem let podlage.
Z Melito sva obletnico srečanja in začetka skupne hoje vse do poroke praznovala vsak mesec. Pravilno bi bilo torej reči, da sva praznovala obmesečnico. Vsakega devetega v mesecu sem ji pritisnil en poljub več.
Do poročnega dne se jih je tako nabralo devetinsedemdeset. Oziroma osemdeset, če prištejeva še poljub na poročni dan, ki sva ga izbrala tako, da sva poiskala prvo soboto, ki pade na devetega v mesecu po koncu najinega študija.
Kakšna je bila najina poroka
Bog je bil milosten: junija sva opravila zadnje izpite, devetega julija pa sva se poročila.
Dopoldne civilna poroka na magistratu, pred Bogom pa sva si obljubila ljubezen, spoštovanje in zvestobo tam nekje ob pol osmih zvečer, saj se je maša začela ob sedmih.
Ohceti nisva imela, saj sva želela najin poročni dan preživeti sproščeno in veselo, ne pa v skrbeh, ali se svatje dobro počutijo in zabavajo.
Sebično? Morda. Ampak to je bil nenazadnje najin dan, daril pa nisva ne želela ne pričakovala in jih tudi nisva dobila.
Nenavadno poročno potovanje
Prav tako nisva šla na poročno potovanje. No, vsaj ne na tako, kot si ga običajno mladoporočenci privoščijo.
Sredi medenih tednov – dnevov po poroki, ko sva se drug drugemu podarjala in predajala tudi s telesom, ko sva se počutila kot v nebesih ali vsaj na pol poti tja – sva se iz Ljubljane, kjer sva se stiskala v garsonjeri, s kolesi odpeljala preko Škofje Loke in Žirov na Vrh Treh kraljev, kjer smo se mladi včasih srečevali na tednih duhovnosti.
Tam sva imela tudi namen prespati in ne vem, kaj nama je to preprečilo, vem pa, da sva se potem ustavila v Smrečju, kajti šlo je proti večeru in dan se je že nagnil.
Za zidkom, ki obkroža tamkajšnjo cerkev Marijinega vnebovzetja, sva razgrnila spalki in štela zvezde.
Vnebovzetje je praznik poročenih
Ne, nič svetemu in posvečenemu kraju neprimernega nisva počela, čeprav je tovrstno početje poročenih žena in mož nadvse sveto in posvečeno.
Prav res in čisto dobesedno sva, utrujena in zaljubljena, zgolj štela zvezde … ki jih je na nebu več kot poljubov, ki sva si jih do tistega trenutka dala in kot si jih bova kdajkoli mogla dati, pa čeprav se imava rada.
Naše človeško telo je podvrženo gravitaciji, fiziki in umrljivosti, a ljubezen ga lahko ne le privzdigne, ampak tudi vnebovzame. Celo vnebospravi in preobrazi v božje in večno.
Na osebni spletni strani Gregorja Čušina si lahko preberete tudi druge njegove članke in zapise.
