Ponikve – Cerkev Marijinega obiskanja
Ponikve so moj drugi dom. No, v resnici so dom moje tašče in drugi dom mojega tasta. A vse odkar sem se zaljubil v njuno hčer, sem bil Ponikve tako rekoč prisiljen obiskovati.
Resnici na ljubo je treba povedati, da sem Ponikve prvič obiskal, še preden sem se zaljubil v deklico, ki je bila tedaj že nekaj let zaljubljena vame in je morda tisti izlet našega cerkvenega mladinskega zbora organizirala samo zato, da je dobila kak trenutek več ob meni, ki takrat kipenja njenih čustev nisem ne videl ne slutil.
A to bo ta deklica, ki je sedaj že več kot četrt stoletja moja žena, seveda zanikala. Oziroma dejala, da se ne spomni. In na mozaiku najinega skupnega življenja je to res majhen kamenček, o katerega barvi se nisva nikoli prepirala.
Kakšna je razlika med telefonskim priključkom in vaškim telefonom
Prepirala pa sva se večkrat, zakaj da gre spet na Ponikve in a res mora skoraj vse počitniške dni preživeti tam … na kmetih. Kjer ni bilo ne televizije ne telefona. Oziroma je bil en sam telefon za celo vas.
Čez leta, ko se je rodila najina prvorojenka, je gospa, ponosna lastnica tega vaškega telefonskega edinčka, ki sem jo navsezgodaj zjutraj iz porodnišnice poklical s prošnjo, če gre lahko Golobovim sporočit novico, preko njiv in travnikov vpila: »Čêča ste dobíl! Čêča ste dobíl!« in tako upravičila dejstvo, da je »vaški telefon«, saj je novico o naraščaju skupaj z novopečenima dedkom in babico izvedela vsa vas.
Zakaj umetniku niso tuji grablje, kramp in sekira
O Ponikvah sva se prepirala, vse dokler najina zveza ni postala tolikanj resna, da sem šel lahko z njo, in potem sva se tam – na kmetih – prepirala o drugih rečeh. O tem, na primer, da so ja počitnice in da ni treba ves čas samo delati.
Kot da je bila tega kriva ona! Tasta je treba še sedaj, ko jih bo kmalu štel devetdeset, zvezati, če hočeš, da miruje. Danes pa sem mu hvaležen, da sem se na Ponikvah priučil grabljam, krampu in sekiri, vsemu temu, čemur sem se doma uspešno izogibal, saj sem imel štiri leta starejšega brata.
Ponikve zdaj pogosteje od naju obiskujejo najini otroci, saj so tam pocrkljani s štruklji, ki jih jaz nisem vešč, in s krompirjevimi žganci, predvsem pa sta se mama in ata opremila z internetom, ki je deci tam – za razliko od doma – na razpolago v neomejenih količinah.
Kljub vsemu pa je treba dodati in priznati, da je ata svoje vnuke seznanil s taistim orodjem, s katerim je pred tridesetimi leti seznanil že njihovega očeta, torej mene, a to sem že povedal.
Zadnja cerkev največjega slovenskega arhitekta
Za fanta, vajenega gorenjskih baročnih cerkva, je bil pravi šok, ko sem na Ponikvah – Bogu za ritjo – prestopil prag Plečnikove cerkve. Namesto čipkastih okraskov – kamen, namesto fresk – ornamenti in les in namesto oltarne slike – ogromen Marijin kip, z nekakšnim skoraj poganskim pridihom: Žena, obsijana s soncem, z Jezusom v naročju, na kamniti steni, nekje med nebom in zemljo.
Božji telefon
Marija, ki je obiskala Elizabeto, svojo starejšo sorodnico – ki morda res ni bila vaška čenča in telefon, je pa vseeno prva oznanila svetu, ne sicer »Čêča bo!«, pač pa »Sin bo!«, celo: »Božji Sin bo!« – nas vabi, da jo obiščemo. Predvsem pa, da obiščemo svoje starejše sorodnike.
Ponikve v mojih spominih … med nebom in zemljo … v skoraj poganskem dihu prve ljubezni in zaljubljenosti … dišijo po poletju, senu in gozdnih jagodah, in tako včasih zvečer še vedno zadiši koža moje ponikovske neveste.
Na osebni spletni strani Gregorja Čušina si lahko preberete tudi druge njegove članke in zapise.
