Vela Luka – Cerkev Karmelske Matere božje
Tisto leto sem za naš poletni dopust izbral Korčulo. Velo Luko, če sem natančen.
Oziroma, če grem v natančnosti do konca, hiško na samem, tik ob obali, kakšnih deset, petnajst minut previdne vožnje po makadamski cesti ali – kot se je kasneje izkazalo – uro in pol hoje stran od Vele Luke.
Počitnice v času svetovnega prvenstva v nogometu
Bilo je ravno v času svetovnega prvenstva v nogometu, katerega finale je sovpadal z našimi dopustniškimi dnevi, zato sem se odločil, da bom tisto leto pač navijal za Hrvate.
Dva dni pred našim odhodom so ognjeni po podaljških in enajstmetrovkah premagali domačine Ruse in se uvrstili v polfinale, na katerega smo jaz, žena in še dva nogometna navdušenca pešačili uro in pol v eno in uro in pol, že v trdi temi, v drugo smer. A se je izplačalo.
Ne vem, kdo je bil najbolj zaslužen za uvrstitev hrvaških nogometašev v finale: sami igralci, navijači v nabito polnem lokalu Caffe Karaka ali gospa zraven nas, ki je ves čas tekme molila rožni venec.
Ni vsak, ki je zgrešil pot, že izgubljen
Zemljevid na steni naše hiške je imel malo naprej ob obali vrisano cerkvico »Gospe od Karmela«, ki sva si jo z Melito izbrala za cilj najinega sprehoda.
Sprehod je bil sicer lep, a na razcepu sva očitno narobe zavila, saj cerkvice nisva našla.
Zato sva naslednji dan poskusila še enkrat. Zaupala sva stezici, ki pa se je kar na lepem končala v gostem rastju, pri povratku pa sva zašla in se končno utrujena in opraskana le prebila skozi trnje, ne sicer do zvezd, pač pa vsaj na pot do doma.
V tretje gre rado, sva si rekla, ko sva se po dnevu počitka in celjenja ran spet odpravila do Marije. Nenazadnje se na razpotju treh poti, če si dvakrat narobe izbral, tretjič le težko zmotiš.
Hodila sva ob obali, na vsake toliko naletela na nekaj samotnih hiš, a o cerkvi ne duha ne sluha.
Priznala sva poraz in se obrnila, na pol poti nazaj pa ob cesti le našla, kar sva iskala: cerkev Karmelske Matere Božje, ki jo, zazrta samo v pot pred nama, prej sploh nisva opazila.
Kje vse lahko odkriješ Božji vrt
Karmel sicer pomeni Gospodov vrt, je pa to težko dostopna gora v Sveti deželi, na kateri je Elija Boga doživel ne v ognju ne v silnem viharju, ki ruši gore in lomi skale, ne v potresu, ampak v glasu rahlega šepeta.
In od njegovih časov dalje so se na ta hrib zatekali puščavniki, da bi ubežali svetu in se skrili pred posvetnim. Po legendi naj bi jih v času svojega zemeljskega življenja obiskovala tudi Devica Marija.
Naše počitnice so nam, predvsem zaradi financ, težko dostopne, a si jih privoščimo, ker je po viharjih in potresih, ki jih prinaša službeni in šolski vsakdan, treba prisluhniti Božjemu šepetu.
Nekdo je pred stopetdeset leti zgradil ta »mini Karmel«, ki ga najde, kdor ga išče.
V nedeljo pri maši je duhovnik ljudi povabil k molitvi za nogometaše in seveda k navijanju zanje, opomnil, da jutri goduje »Gospa od Karmela«, in povabil še k maši.
Kako se je končalo finale
Tako sva se dan po porazu ognjenih proti galskim petelinom v finalu z Melito še enkrat odpravila na pot, zdaj sva vsaj vedela, kam morava iti, in z nasmehom prenašala začudene poglede domačinov, ko sva – turista – z njimi pri maši prepevala »Rajska Devo, Kraljice Hrvata …«
Na osebni spletni strani Gregorja Čušina si lahko preberete tudi druge njegove članke in zapise.
