Živimo v družbi, ko je toliko novega pa še vedno odzvanja toliko starega. Ko nastajajo nove delitve in se obnavljajo stare. Ko imamo relativno izobilje pa smo hkrati soočeni z mizerijo toliko milijonov ljudi. Ko smo bili prepričani, da smo že ustvarili trajen mir, a se odpirajo novi konflikti in spočenjajo nove vojne.
Ko spoznavamo, da se bomo morali na novo učiti spoštljive komunikacije in ljubečega dialoga, saj se razdalje in nerazumevanje med nami večajo.
Med brskanjem po spletu sem naletela na besede mistkinje, ob katerih sem dobila občutek, da pripada temu času in prostoru in da govori v sodobnem jeziku. Presenečena sem ugotovila, da so izzivi, ki jih imamo danes, na las podobni tistim izpred sto let.
To čudovito dekle in kasneje zrela ženska, ki se je podala na neznan teren z odprtim srcem in obljubo Boga, da bo On njen vir, nam lahko posreduje svoje dragocene uvide, kako sprejemati drugačnost in ljubiti tiste, ki živijo po drugačnih vrednotah kot mi sami.
Vabi nas na cesto, na ulico, kot kraj, kjer se lahko srečamo z drugimi. Govori o vratih, skozi katere lahko stopimo in naša srečanja z ljudmi postanejo posvečena. Govori o Jezusu kot o vratih, skozi katera postanejo naši prihodi in odhodi pričevanje njegove navzočnosti med nami.
Najbrž vas zdaj že pošteno muči radovednost, kdo bi lahko bila ta skrivnostna ženska. Pristopimo k njej na ulico in jo spoznajmo.
Pisala bom o Francozinji Madeleine Delbrêl. O ženski, ki se je navdihovala v evangeliju in podarila svoje srce in življenjsko poslanstvo tistim, ki so jo najbolj potrebovali – ovdovelim ženskam in mamicam samohranilkam, otrokom brez staršev, delavcem, ki so ostali brez služb, brezdomcem … V svojem okolju je postala živa daritev za mnoge.
Ko otrok vzljubi umetnost
Rodila se je 24. oktobra 1904 v delavski družini v Mussidanu v jugozahodni Franciji. Njen oče je bil načelnik železniške postaje v Montluçonu, mati pa je prihajala iz majhne industrialske družine.
Madeleine so vzgajali kot druga dekleta iz francoske buržoazije tistega časa; ob pouku francoščine, po katerem je izostrila svoj čut za jezik in literaturo, se je učila igrati tudi na klavir in slikati.
Menda je že zgodaj pokazala sposobnost za pisanje in pripovedovanje zgodb, kasneje pa je postala odlična in pronicljiva pisateljica in tudi pesnica. V mladosti je prejela literarno nagrado za zbirko pesmi Pot (fr. La Route), zato je razmišljala, da bi se povsem posvetila literaturi in pisanju.
Vojna in obup sta jo pripeljala v ateizem
Kljub temu, da oče in mati nista bila verna, je kot otrok na lastno željo prejela zakramente. Leta 1916 se je z družino preselila v Pariz. Svoja najstniška leta je preživljala v obdobju prve svetovne vojne in preizkušenj, ki so pretresale takratno družbo.
Ko je bila stara sedemnajst let, je postala ateistka. Iz leta 1922 je ohranjen tale njen zapis:
“Bog je mrtev, naj živi smrt. (…) Zaradi Božje smrti je naša smrt bolj gotova. Smrt je postala najbolj zanesljiva reč.”
V nobenem od meni dostopnih virov nisem zasledila, kaj natančno je botrovalo tej tako drastični odločitvi, a sklepamo lahko, da je bilo to povezano z duhom tistega časa, vojne, uničenja in obupa. V petih letih njenega ateizma je njeno iskanje predvsem razumsko.
Madeleine se zaljubi
Ko je bila stara dvajset let, se prvič zaljubi v mladega kristjana Jeana Maydieua. Med njima se razvije ljubezen, ob tem pa tudi razprave o Bogu.
Dramatičen je njun razhod, ker se mladenič od nje ne poslovi in jo pusti z nešteto neodgovorjenimi vprašanji.
Čez čas fant vstopi v dominikanski red, o katerem je razmišljal že pred njunim prvim srečanjem.
Bog se ji razkrije v samoti
To obdobje je zanjo obdobje zapuščenosti in samote. O tem večkrat piše v svojih razmišljanjih in pesmih. Njeno pristno iskanje identitete in smisla jo je pripeljalo do spreobrnjenja. V njeno življenje posveti Luč, ki nikoli več ne ugasne in jo razsvetljuje vse vse do njene smrti.
Madeleine se pridruži skavtom, odkriva krščansko liturgijo in sama raziskuje in se izobražuje na področju krščanstva, umetnosti in filozofije. Kasneje zaznamuje njeno pot tudi stik s patrom Lorenzom, ki mlade navduši za življenje po evangeliju.
Mlada Madeleine je ob tem prevzeta, saj so ji razmere v času njenega odraščanja pomagale oblikovati čut za socialno pravičnost in jo nagovarjale k skrbi za uboge. Uvidi, da je delo za bolj pravično družbo največja umetnost, h kateri jo vabi Bog.
Umetnica, ki tke vezi ljubezni
Zaradi česar je kot mlada ženska 15. oktobra 1933 odšla še z nekaj drugimi dekleti v mesto Ivry, tako imenovano prestolnico francoskega komunizma, kjer je bilo ogromno preprostih delavcev in veliko socialnih potreb. Svoje uboštvo je želela je živeti blizu ubogim in tistim brez vere.
Vpiše se na študij socialnega dela, da bi lahko resnično pomagala ljudem preoblikovati njihove največkrat brezizhodne situacije.
Z velikim zaupanjem deluje skupaj z drugimi ženskami v okolju, ki ne pozna Boga. V okolju, ki ga najprej pretrese gospodarska kriza, potem druga svetovna vojna, zatem pomanjkanje stanovanj in odročnost okoliša zaradi slabih prometnih povezav s Parizom.
V vsem tem obdobju sodeluje z ljudmi ne glede na njihova politična ali druga prepričanja.
Vrata njenega srca so vedno odprta
Vrata hiše, kjer sobiva majhna skupnost so vedno odprta za vse. Med sodelavci je prepoznana kot zanesljiva, strokovna in predana sodelavka, odprta do vseh ljudi ne glede na pripadnost.
Zato kmalu postane mentorica in koordinatorka ekipi 15 socialnih delavk, ki delujejo v posameznih predelih mesta v majhnih ekipah. Odgovorna je za celotni mestni program socialnih služb. Vsi njeni sodelavci so bili po prepričanju komunisti, vendar je to ni odvrnilo od tega, da z njimi ne bi gradila dobrega za celostno skupnost.
Kadar je bila deležna vprašanj glede svojega poslanstva in drugačnih pogledov na mnoga vprašanja, je odgovorila s humorjem:
“Gospod ni rekel: ljubi svojega bližnjega. Razen komunista.“
V tem delu vztraja vse do svoje smrti, leta 1964. Njeno vero in tesno bližino z Bogom, je poglobila tudi izguba njenih najdražjih. V dveh letih so umrli nekdanji fant in oba starša.
Sooči se tudi z nenavadno izgubo spomina za en dan, ko se ni zavedala, kaj natančno se je dogajalo z njo in kje je tavala brez zavedanja sebe.
Po tem dogodku na novo preda svoje življenje Bogu in zaživi spravljena sama s sabo.
Njena zapuščina še vedno živi in navdihuje
Pomagala je ustanoviti organizacijo Misijonarji Francije in bila zagovornica evangelizacije v posvetnih okoljih. Njene spise o duhovnosti in družbeni pravičnosti katoličani berejo in preučujejo še danes.
Še en močan stavek, ki ga je zapisala Madeleine v svojih zapisih, se glasi:
“Ljubiti človeka pomeni naučiti se pesem, ki je v njegovem srcu, in mu jo ponovno zapeti, ko jo pozabi.”
Ta citat poudarja, kako pomembno je nekoga resnično poznati, da bi ga lahko v celoti ljubili in ga spodbujali, ko to najbolj potrebuje.
