Veliko ljudi je prepričanih, da je Bog strogi sodnik, ki nam ne pušča svobode. Našega Očeta si pogosto predstavljajo kot avtoriteto, ki nam daje navodila za življenje.
Tudi sama sem v najstniških letih včasih razmišljala podobno:
»Je Bog res ljubezen, če dopušča, da se na svetu dogajajo slabe stvari? Zakaj nam je dal deset zapovedi, če nam daje svobodo? Zakaj moram k spovedi, če naj bi bila pri sprejemanju svojih odločitev svobodna? …«
Skozi življenjske izkušnje sem začela gledati na božjo svobodo z drugega zornega kota.
Oči so mi odpirale tudi izkušnje ljudi, ki jih srečujem v svojih poklicih kot vzgojiteljica ter zakonska in družinska terapevtka.
Svoboda je večja, kot se zavedamo
Začela sem odkrivati, da je svoboda, ki nam jo daje nebeški Oče, veliko večja kot se zavedamo.
Žal sem spoznala tudi, da si ljudje pogosto dovolimo sočloveku vzeti svobodo, ki mu jo daje Bog. Bog nam daje svobodo pri odločitvi za sprejem zakramentov.
V srce so se mi močno vtisnile besede redovnice, ki mi je dejala:
»Bog nam ničesar ne želi vsiliti, niti zakramentov ne. Če je naše srce zaklenjeno, Bog ne vstopi vanj brez našega dovoljenja. Zaradi tega, danes prihaja do ničnosti cerkvenega zakona, saj zaklenjenemu srcu ni moč podariti zakramenta svetega zakona.«
Spomnila sem se na gospo, ki mi je na svetovanju pripovedovala, kako se je trudila, da bi zakon uspel. Ves čas se je prizadevala biti dobra žena, spoštljiva do moža. Vsak dan je molila zanj in za njun zakon.
A zakon ni in ni zacvetel. Spraševala se je kaj mora še narediti. Kje je dobri Bog, da ne usliši njenih prošenj?
Svoboda, ki pomirja
Povedala sem ji za besede redovnice. Odprle so se ji oči:
»Lahko bi premikala gore, a zakon ne bi vzcvetel, dokler se tudi mož ne odloči zanj.«
S svobodno odločitvijo za zakon se hkrati svobodno odločimo, da postanemo starši. Bog nas je ustvaril kot moža in ženo.
Ustvaril nas je tako čudovito, da se s pomočjo naravnega načrtovanja družine lahko svobodno odločamo koliko otrok bomo imeli. Spočetje otroka in rojstvo je čudež.
Ko človek jemlje svobodo sočloveku
Življenje je dar, ki nam ga Bog nikdar ne vzame. Dopušča nam svobodo, da se naše zemeljsko življenje zaključi z naravno smrtjo. Človek si je z razvojem medicine vzel pravico, da krati božjo svobodo in odloča o tem kdo sme živeti in koliko časa lahko kdo živi. Izumil je splav in evtanazijo, ki jemljeta svobodo do življenja.
Pri mojem delu se pogosto srečujem s starši, ki so se razvezali. Žalostijo me njihove zgodbe, ko mi pripovedujejo kako kar naenkrat nekdo drug odloča o tem, če so dovolj primerni za starše.
Prvi vmes poseže center za socialno delo, ki poda mnenje, kdo je bolj primeren za starša. Sodišče z raznimi izvedenci ugotavlja, ali je primeren ali ne.
Res je, da se življenje staršev in otrok po razvezi spremeni, saj po njej živijo v dveh domovih. Razvezani starši potrebujejo pomoč pri novi ureditvi življenja s svojimi otroki, vendar so pristopi, ki jih uporabljajo omenjene institucije vse prej kot pomoč. Z njimi se očeta in mamo še bolj loči, namesto da bi jima pomagali, da se naučita sodelovati kot starša.
S temi postopki ugotavljanja primernosti, se človeka povsem razvrednoti. Zgodbe, ki jih opisujejo ljudje so resnično ponižujoče.
Živite kot svobodni ljudje
Menim, da bi morala družinska sodišča uvesti obvezno vključitev staršev v terapevtski proces. S tem bi za razvezane starše in njihove otroke naredili veliko več koristi, kot jo sicer ob sedanjem sklicevanju na svojo strokovnost. Nekatere države so to že vključile v proces sodnega postopka razveze in poročajo o uspehu. Ljudje si pogosto narobe razlagamo svobodo, ki nam jo daje Bog.
Sveto pismo pravi:
»Živite kot svobodni ljudje, vendar ne tako, da bi bila vaša svoboda zagrinjalo zla, ampak kot Božji služabniki.«
1 Peter 2:16
Prav je, da smo Bogu hvaležni za svobodo življenja, za svobodno sprejemanje odločitev, za starševstvo, ki nam je podarjeno na podlagi naše svobodne odločitve zanj.
Se strinjam, da sem tudi sama krivila koga drugega za nastalo slabo stanje, v katerem sem se znašla. Pravzaprav nisem vedela kaj je narobe, ko sem bila sama v zagati.
Dolgo sem se iskala v kakih skupinah, tudi religioznih, pa v knjigah sem iskala rešitve, na številnih seminarjih in nisem našla odgovora, dokler nisem poglobljeno zares vzela tega vprašanja: KDO SEM? Dandanes to vprašanje postavljajo povsod že, a ne bo odgovora, dokler ga vsak posameznik ne najde v sebi.
Svoboda že, svoboda, ampak resnična svoboda je samo ena, je v Duhu. Tudi SP odgovarja z Jezusovimi besedami: Največja zapoved pa je ljubezen (spoštljiva, resnična). Jaz jo tako razumem: Da zavestno nekaj naredim, kar je prav in pravično zame in z empatijo do drugega. Z vsem spoštovanjem in hvaležnostjo. To je to, kar želim sebi in drugemu, najbližjemu, ki je z menoj, pa če ga še tako težko prenašam. Ko ozavestim to, ga sprejmem in sem hvaležna za vsak trenutek. Vse se spremeni, če se jaz in moj pogled na sočloveka spremenim v srcu.
SP “Kjer je Gospodov duh, tam je svoboda”: zakaj?, ker če sem v resnici sem svobodna. Ni kaj pridati, ane.
Kako lepo, da se strinjate, če se ne pa tudi prav. Iščite vzroke za to: kdor išče ta najde in najprej sebe, potem pa imaš vse.
Hvala za prebrano. Iz srca lep pozdrav.
Od Boga človek nima nič.Imas tisto, kar sam ustvariš, pričakovati,kaj ti bo Bog dal je pa brezveze