Eden najbolj znanih svetopisemskih odlomkov našega časa je verjetno odlomek iz 11. vrstice 29. poglavja Jeremijeve knjige:
»Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje.«
Jeremija 29:11
Ta odlomek je zaradi svoje univerzalnosti zelo pogosto interpretiran ali vsaj uporabljen med kristjani, saj nagovarja našo globoko človeško potrebo: upanje.
Podrobneje si ponovno oglejmo ta svetopisemski odlomek in njegovo sporočilo.
Smo tudi mi ujetniki preteklosti?
V času, ko je Jeremija prejel to sporočilo, ki naj bi ga prenesel Izraelcem, so bili ti v ujetništvu.
Babilonci so jih namreč odpeljali iz vsega, kar so poznali, jih preselili v Babilon in jih tam imeli za sužnje. Takrat je bila osrednja tema mnogih njihovih molitev odrešenje – hrepenenje po Mesiji, ki bi jih odpeljal domov ter njim in njihovim otrokom povrnil blagostanje.
Naše hrepenenje v sedanjem času ni toliko drugačno od njihovega, saj tudi mi prosimo Boga za zmožnost, da bi preživeli ujetništvo te pandemije – za upanje, da se bo končala in se bomo vrnili v običajno življenje.
Bog vidi našo prihodnost
Ko je Jeremija prenesel sporočilo, navedeno v svetopisemskemu odlomku (Jer 29,11), so Izraelci že izgubili upanje in verjetno tudi sprejeli svoje ujetništvo kot dokončno stanje.
Morda so se že vdali v usodo, da bodo njihovi otroci odraščali v Babilonu. Zato ni bilo naključje, da je Božje sporočilo zanje vključevalo besedi upanje in prihodnost.
Bog pravi, da nas je poznal, preden je utemeljeval zemljo. Pravi tudi, da nas je poklical, preden nas je sploh upodobil v materinem telesu. Ti svetopisemski odlomki nam kažejo vsevednost Boga in pojasnjujejo, da popolnoma nič ne more presenetiti Stvarnika vesolja.
Bog ne gleda na naše trenutne neuspehe, niti nas ne dojema tako, kot se vidimo sami.
Videl je prihodnost Izraelcev, medtem ko so bili sami že dolgo vdani v usodo. Videl je njihov uspeh, četudi je bila njihova stvarnost samo izropanost in življenje v revščini.
To je Bog, ki mu služimo: Bog, ki ni slep za naše okoliščine, vendar hkrati ni nedovzeten za upanje.
Njegova očala, s katerimi nas gleda, niso obarvana rožnato, temveč z ljubeznijo. Bog nas vidi, kot je videl Izraelce: kot izbrano generacijo, kraljevsko duhovništvo, neverjetno čudovito ustvarjene.
Bog pravi, da Njegova pota niso naša pota, saj so Njegove misli nad našimi mislimi. Kljub temu nas Bog vabi na kraj osebne zaupnosti in občestva z Njim.
Upanje, ki čaka na naš da
Če bi znali videti stvari in okoliščine, kot jih vidi Bog, bi živeli bolje. Ne bi nas preplavljale skrbi in tesnoba, če bi znali videti, da vse stvari pripomorejo k našemu dobremu. Ne bi se bali smrti, ker bi ugotovili, da je Kristus premagal smrt in njeno želo.
Zato danes razlagamo Jeremija 29,11 z vidika velikega Božjega načrta. Bog nam je obljubil bogastvo in uspeh, toda še več kot to – obljublja nam prihodnost. Obljublja nam upanje.
To upanje je skrito v Kristusu. Najdemo ga tako, da iščemo osebnejši odnos z Njim. Ko ga najdemo, se v Njem umaknemo iz sedanjega trenutka v neomajno upanje prihodnosti, ki jo pozna samo Bog.
Članek je prevedel Mario Jurišić. Prevedeno in prirejeno po izvirniku iz Operandove angleške spletne strani.
