Bil je suženj, danes ima dom

Nihče, ki je bil tisti večer v kuhinji in poslušal življenjsko zgodbo Minhaza, petnajstletnega fanta iz skupnosti Tokai Songho, ni mogel skriti sočutja in žalosti. Niti ostali otroci, ki sicer tudi sami v sebi nosijo bridke in boleče spomine.

Brez očeta

‘Moja družina je bila zelo revna,’ je začel pripovedovati Minhaz, ko se je namestil na kavč poleg patra Riccarda, ki nama je prevajal njegove besede. Pred seboj sva imela računalnik in si zapisovala Minhazovo zgodbo.

‘Očeta nisem poznal, ker je umrl še preden sem se rodil.’

Minhazov oče je bil voznik rikše na obrobju mesta Sylhet. Rikša je običajno kolo (danes se nekateri poganjajo že na elektriko), na katerega je pričvrščena prikolica s sedežem za dva ali tri potnike.

Nevaren poklic

Voziti rikšo na cestah Bangladeša je izredno nevaren poklic. V prometnem kaosu, kjer pravila ne obstajajo, med tovornjaki, avtobusi in avtomobili, voznik rikše na vso moč vrti pedala, se ogiba luknjam in umika vsakomur, ki je večji in močnejši od njega.

V nesrečah jih vsako leto umre na stotine. Tovornjak je povozil tudi Minhazovega očeta.

In še brez mame

‘Imam tri leta starejšega brata. Od kar se spominjam, sem z mamo in bratom hodil po ulicah beračit za denar in hrano. Star sem bil pet let, ko je mama zbolela za tumorjem na vratu. Iskala je pomoč, ampak ni imela denarja za operacijo. Umrla je še tisto leto.’

Prodan v sužnost

Mama je imela nekaj bratov in otroka sta prišla živet k najstarejšemu od stricev. Bil je reven, zato si ni mogel privoščiti preživljati oba. Starejšega brata je obdržal, Minaza pa prodal zakoncema, ki sama nista mogla imeti otrok.

Ampak Minhaz tudi tam ni našel ljubezni, varnosti in sprejetosti.

‘Bila sta zelo stroga do mene. Pretepala sta me s palico, jesti sta mi dajala le pomalem, in vedno le tisto, kar je ostalo od njune večerje. Pogosto sem bil lačen.’

Boleči spomin

V hiši je delal kot tako imenovani domači suženj, kakor mnogi drugi dečki in deklice za štirimi stenami bengalskih domov. Zaklenjen doma, brez prostega časa, brez šole, brez prijateljev, nobene igrače.

Opisal nama je tale dogodek:

‘Spominjam se nekega dne, ko je bilo v mestu veliko muslimansko praznovanje. Prišel sem do gospodarice in jo prosil, da mi kupi tradicionalno praznično obleko. Tako se je razjezila, da me je pograbila in me vrgla v vrelo vodo kuhinjskega korita. Star sem bil osem let.’

Minhaz je to povedal s cmokom v grlu, obotavljaje. Zadrževal je solze. Ena od deklet pri mizi je jokala. V kuhinji je zavladala tišina kot le malokdaj.

Pobeg

Po treh letih življenja s svojima ‘skrbnikoma’, je zbral pogum in pobegnil. Bil je sam, nikogar ni poznal. Stopil je na avtobus, brez denarja, in se odpeljal. Ni vedel kam, vedel je le to, da mora proč iz tega mesta, proč od teh zlobnih ljudi.

Na avtobusu ga je opazil star gospod, ki je bival trideset kilometrov proč. Ko je videl zapuščenega dečka, ga je za nekaj dni vzel k sebi in ga oskrbel. Med tem pa je iskal človeka, ki bi utegnil pogrešati fanta.

Nazaj k stricu

In ga je našel. Minhazova gospodarica je izvedela kje se deček nahaja in ga prišla iskat. Vzela ga je, a ga ni več odpeljala k sebi domov. Peljala ga je nazaj k stricu.

‘Ko je stric slišal, da sem pobegnil, me je tako pretepel, da mi je preklal glavo. Potem me je vrgel na ulico in dejal, da me ne pozna več,’ je povedal.

Takrat je Minhaz odšel k svojemu starejšemu bratu, ki je kot postrešček delal v hotelu in tam tudi živel. A brat mu ni mogel pomagati, saj je še zase komaj poskrbel.

Na avtobus v neznano

‘Odšel sem nazaj k stricu, ker nisem imel nikogar drugega,’ je pripovedoval Minhaz. ‘Ampak stric me je takoj odpeljal na avtobusno postajo, me posedel na avtobus, šoferju plačal vozovnico in mu naročil, naj me odloži nekje, daleč proč od tu.’

Osemletni deček se je znova znašel sam. Ko se je avtobus ustavil na zadnji postaji, je Minhaz izstopil – sto kilmetrov proč od doma, v mestu Chittagong.

Berač v Chittagongu

Popolnoma prepuščen sam sebi je počel to, kar je najbolje znal: beračil.

‘Hodil sem med ljudmi, prosil za denar in hrano, ampak nisem imel veliko sreče. Ljudje mi niso dali niti enega niti drugega. En mesec sem živel tako, da sem brskal po smeteh in jedel, kar je bilo pač užitno.’

Srečanje s Tokai

Takrat je bilo prvič, ko je Minhaz na ulici spoznal otroke Tokai. Na nek način je bila to točka preobrata v njegovem življenju. Srečal je sebi podobne otroke, ni bil več sam.

‘Začel sem pomagati pri reciklaži. Po ulicah in na postajah, kjer je bilo vedno dosti odpadkov, smo v velikih vrečah zbirali plastiko in jih odnašali v zbiralnice ali trgovine za reciklažo. Zvečer pa smo se s praznimi vrečami vračali na železniško postajo, se zavili vanje in zaspali.’

Lahko preživim!

Tako je Minhaz živel vse do svojega desetega leta. To je bilo obdobje, ko je prvič v življenju izkusil moč skupnosti in samozavest, ki se je rodila iz zavedanja, da lahko preživi tudi brez svojih staršev, stricev in skrbnikov.

‘Slabe izkušnje sem imel običajno le z odraslimi,’ se je spominjal Minhaz. ‘Nekoč sem odšel v neko restavracijo po prazne plastenke z vodo. V eni od plastenk je ostalo še nekaj vode in po nesreči sem po hlačah polil gosta v restavraciji.’

Kazen

Zavihal je svoj rokav in nama pokazal brazgotino na levem zapestju.

‘Lastnik lokala je zagrabil mojo roko, jo pomočil v lonec z vrelim oljem in me pretepel. Sem res storil tako veliko napako, za takšno hudo kazen?’ je vprašal nas, ki smo ga poslušali.

Z vlakom v Dhako

Takrat se je Minhaz odločil, da zapusti mesto. Skupaj s prijateljem sta splezala na streho vlaka, tako kot to počno Tokai, ko se brez denarja želijo peljati iz enega mesta v drugo. Odpotovala sta v Dhako, bengalsko prestolnico.

‘Slišala sva, da je v okolici letališča zelo čisto, zato sva se namenila tja. Ampak ko sva želela prespati na postaji blizu letališča, so naju zasačili policaji in pretepli. Kljub temu sem ostal v Dhaki, spoznal kar nekaj svojih vrstnikov in prvič v življenju tudi lačen nisem bil več.’

Zavetišče v Tongiju

Ne le to, da je bilo v Dhaki več dela in priložnosti za zaslužek z recikliranjem. Tamkajšnji otroci so mu tudi povedali, da v Tongiju (predelu Dhake, kjer se nahaja največ brezdomnih otrok) obstaja zavetišče, namenjeno prav njim.

‘Izvedel sem, da tam lahko prespim in dobim topel obrok. Tri mesece sem ostal v Tongiju. Čez dan smo hodili na ulico, ponoči pa smo spali v zavetišču.’

Pred kratkim sva s Silvo obiskala ta predel Dhake in se na lastne oči prepričala kako surova je lahko revščina ljudi na dnu družbene lestvice. Več o tem obisku bom pisal v naslednjem prispevku.

Zavetišče v Khulni in skupnost v Savarju

Zavetišče v Tongiju je bilo takrat le eno od zatočišč za otroke Tokai.

Drugo je bilo v mestu Khulna, medtem ko je v Savarju živela skupnost, kakršna je danes Tokai Songhi, kjer sva nastanjena midva. Pater Riccardo, ki je uradno ustanovil vsako od njih, je takrat živel še v svoji redovni skupnosti Ksaverijanov in je le občasno prihajal v Savar.

‘Nekoč me je Oli, odgovoren za zavetišče v Tongiju, povabil v skupnost Savar na neko praznovanje. Tam sem videl, da imajo otroci redno hrano, pa tudi v šolo hodijo. V Savarju sem ostal dva meseca, potem pa se vrnil v Tongi, ker sem pogrešal svoje prijatelje.’

Brez miru, brez obstanka

Minhaz dolgo časa ni našel pravega obstanka. Bil je stalno na poti, ves čas na strehah vlakov, sedem mesecev razpet med Tongijem, Khulno in Dhako.

Potovanje na strehi vlaka je nevarno, kot si lahko predstavljate. Večina brezdomnih otrok ne umre zaradi lakote, pač pa zaradi nesreč na železniških progah.

Otroci padejo iz strehe in se smrtno poškodujejo, še več pa je takšnih, ki jih vlak povozi, ko omamljeni od droge sedijo na tirih in se ne zmorejo pravočasno umakniti.

Na strehi vlaka

‘Potoval sem zato, ker sem želel biti samostojen. Iskal sem svoje mesto, a ga nikjer nisem našel. V Khulni sem bil lačen, zato sem se z vlakom spet odpravil nazaj v Tongi, ampak sem imel nesrečo. Med vožnjo na strehi sem z glavo zadel ob žice in iz vlaka padel na tla.’

Ko je s poškodovanim hrbtom ležal ob poti, ga je našel policist. Še eno od tako redkih srečanj z dobrimi ljudmi iz sveta odraslih. Policist ga je odpeljal k zdravniku, mu plačal zdravljenje in ga naposled pripeljal v Tongi, k Oliju in svojim prijateljem.

V iskanju izgubljene ljubezni

Zapuščeni otrok, ki je v sebi utrdil prepričanje, da ni vreden in zaželjen, bo vedno iskal naprej.

Iskal bo svojo izgubljeno ljubezen, iskal bo svojo mamo in očeta, pa čeprav ju ni več na svetu. Iskal bo ljubezen svojih najbližjih, da bo zapolnil veliko praznino, zevajočo luknjo v svojem srcu. Morda tudi vse svoje življenje.

Minhaz ni odnehal s tem iskanjem. Odločil se je, da odide v mesto Chittagong in znova poišče svojega brata. Ta se je medtem poročil in imel službo kot voznik avtobusa. Brat ga je želel obdržati pri sebi, a je popustil ženi, ki je temu nasprotovala.

Slovo od brata

‘Brat mi je v roko potisnil nekaj bankovcev in sem odšel. Takrat je bilo zadnjič, ko sem ga videl. Bil sem jezen nanj in težko mi je bilo, ker me je odslovil. Tako nesprejetega sem se počutil.’

Znova se je vrnil v Tongi in ostal tam vse dokler misijonar Riccardo ni odprl tukajšnje skupnosti Tokai Songho in skupaj z ostalimi 52 otroci sprejel tudi njega.

Končno doma

Minhaz zdaj živi v skupnosti že sedem mesecev. Ni je zapustil, odkar je prišel sem. Zdi se, da je končno našel svoje mesto, kjer se čuti sprejetega, zaželjenega in ljubljenega.

Tako kot ostali ima svoje odgovornosti. Ima priložnost, da razvija svoje talente in mladostniško moč vprega v stvari, ki koristijo njemu in vsem drugim. Končno je spet našel voljo za nadaljevanje šolanja.

Tudi jaz lahko sanjam!

Petnajst let je star, ampak zaradi tolikšnega izostanka bo naslednje leto nadaljeval šele v petem razredu osnovne šole. Verjetno mu ne bo lahko, ima pa voljo. In ima sanje!

‘V tej skupnosti mi največ pomeni to, da imamo otroci spet svoje upanje. Upanje, da bomo nekoč tudi sami lahko živeli sanje.’

Minhaz želi postati zdravnik. Morda mu bo uspelo, kdo ve. Zdaj ima nekaj, za kar lahko živi. Ima Dado (p. Riccarda), ima družbo prijateljev, ima talente, ima občutek, da je vreden in dragocen. Nekaj, česar prej ni občutil.

Minhazu sva zelo hvaležna, da je z nama podelil svojo zgodbo. Ni mu bilo lahko razkrivati boleče spomine, a verjameva, da je tudi odpiranje temne plati življenja pomemben proces zdravljenja notranjih ran.

Operando – Bog dela!