Dež je lil kot iz škafa in nič ni kazalo, da bo nehalo. S p. Enriquem smo sedeli pod streho naše misijonske postojanke v indijanski vasi El Diamante, opazovali otroke, ki so se igrali in uživali v nalivu, in razmišljali le eno: nam bo uspelo priti še danes v Nuevo Progreso – naslednjo skupnost, ki smo jo želeli obiskati?
Ko pada dež, se reke dvignejo, rečni tok postane močnejši, nastajajo močni vrtinci, po reki plavajo veje in hlodi. Nevarno je. In ker dež ni ponehal vse do zgodnjega popoldneva, je povsem razumljivo, da je naš dogovor z ravnateljem padel v vodo, ko smo ga zaman čakali, da nas bo s svojim čolnom prepeljal v staroselsko vas Nuevo Progreso.
Zato pa je bil naslednji dan toliko lepši. Ravnatelja ni bilo, tako da smo se v skupnost peljali z ribičem iz vasi El Diamante.
Prišel je misijonar
Pot do skupnosti Nuevo Progreso je bila bistveno daljša kot tista iz Atalaye do Diamanta. Tri ure vožnje po razburkani reki, valovi so nas zibali, voda je pljuskala v naš čoln.
Prva stvar, ki naju je presenetila, potem ko smo pripluli do obale, so bili otroci. Raztovarjali smo čoln, iz njega prinašali božična darila in prtljago, ko smo že od daleč zagledali skupino vaških otrok. Tekli so proti nam, veseli in polni pričakovanja: Prišel je misijonar!
Revni
Nuevo Progreso je mlajša skupnost kot El Diamante. Ko je ‘profe’ (kot kličejo perujskega ravnatelja šole v tej vasici), prvič prišel v ta del amazonskega pragozda, ni postavil na noge le šolo, pač pa celotno skupnost.
Danes v vasi živi 27 družin, v globini gozda pa še mnoge druge.
Profe se je povezal z atalaysko občino in skupnosti pomagal urediti solarne sisteme, da so se pred devetimi leti prižgale prve žarnice. Poleg tega se je povezal s klaretinskimi misijonarji, ki so šele pred enim letom začeli redno obiskovati vas in jim oznanjati Jezusovo sporočilo.
Vas je izjemno revna, kljub naporom, ki jih ravnatelj in misijonarji vlagajo v skupnost. Ljudje recimo še vedno nimajo pitne vode. V Diamantu, kot sem pisal, je urejen vodovodni sistem iz oddaljenega slapa, medtem ko Nuevo Progreso vodovoda nima, saj nima svojega izvira (vas namreč leži na otočku, ki ga obdaja reka Ucayali).
Vodo pijejo iz onesnažene reke
Zato se staroselci poslužujejo le deževnice, kadar je dežja veliko, sicer pa vodo pijejo kar iz reke Ucayali, ki pa je onesnažena. V njej perejo svoja oblačila in se umivajo. Živijo torej v slabih pogojih, higiena je minimalna.
Pogosto, zlasti pri otrocih, lahko na glavah opaziš rjave in še svetlejše pramene med sicer črnimi lasmi. To je eden od znakov slabe prehranjenosti, pomanjkanja hranilnih snovi in potrebnih vitaminov.
Ni čudno, da pogosto obolevajo in umirajo mnogo prezgodaj. Ker je vas tako oddaljena in ker si skupnost tega ne more privoščiti, jim tudi zdravil primanjkuje.
Misijonarji so sicer postavili leseno kolibico, v kateri naj bi bila shranjena zdravila za celotno skupnost, a police za zdaj ostajajo prazne.
Prav za skupnosti, kakršna je Nuevo Progreso, v Operandu zbiramo denar. Iz tega naslova bodo misijonarji kupili zdravila za vas in založili lekarno, da bodo vaščani imeli vsaj tisto najosnovnejše za svoje zdravje.
Dobrodošlica
V spremstvu otrok sva z misijonarjem hodila proti vasi, po ozki poti mimo nasada bananovcev. Na začetku vasi stoji lesena misijonska postojanka, kjer smo tisto noč šotorili.
Kako zelo pomembni in dobrodošli so zanje prišleki v vasi, so otroci pokazali z velikim napisom: ‘Dobrodošel oče Enrique in prijatelja, ki sta nas obiskala.’ Kdo ne bi bil vesel takšnega sprejema!
A razumljivo je. V nasprotju z vasjo Diamant, kjer so obiski ‘od zunaj’ pogosti, je za to oddaljeno vas zanimanja precej manj, sploh funkcionarjev iz atalayske občine, kamor spada tudi Nuevo Progreso.
Iz Amerike
Potem, ko smo odložili ruzake, se zašitili proti komarjem in si sezuli škornje za hojo po blatnem terenu, smo najprej odšli v šolo, kjer so otroci nadaljevali s poukom. Zanje to ni bil običajen dan. Vedeli so, da prihaja misijonar in vedeli so, da bodo prejeli božična darila.
Misijonar Enrique ima neverjeten dar za delo z ljudmi, posebej z mladimi in otroci. Z lahkoto jih je animiral, z njimi prepeval in ustvaril prijetno ozračje.
‘Tole pa sta moja prijatelja,’ jim je dejal in pokazal na naju. ‘Prišla sta od zelo daleč. Iz Evrope. Potujeta po svetu in danes sta želela obiskati tudi vas. Kdo ve, kje je Evropa?’
Otroci so se spogledovali in na koncu odgovorili z gotovostjo:
‘V Ameriki!’
Belca so videli prvič v življenju
Seveda, kako bi lahko odgovorili drugače. O Ameriki slišijo odrasle, ko govorijo o gringotih. A tudi zanje je Amerika bolj ali manj vse, kar obstaja zunaj Peruja, čeprav o njej ne vedo ničesar; večina nima izobrazbe, v hišah pa ni televizije.
Mnogi od njih so tisti dan videli belca prvič v življenju. Le predstavljate si lahko njihove široke in radovedne poglede, ko sva jim govorila o najini poti in veselju, ki ga čutiva, ker sva lahko med njimi in izkušava njihovo gostoljubnost.
Darovi
Kljub temu, da je vas revna in ljudje živijo še bolj preprosto kot v Diamantu, so naju presenečali s svojimi darovi.
Ko smo stali na dvorišču pred šolo, je k nam pristopil nek vaščan s celo vejo banan, ki jo je ravnokar odsekal iz svojega drevesa:
‘Dar za vas,’ je dejal. ‘Da boste vedeli, da tukaj živimo dobri ljudje in da se boste dobro počutili med nami.’
Kasneje je prišel drugi in v rokah prinesel dve veliki ribi, ki jih je zjutraj ulovil v reki Ucayali.
Prinašali so nam kokos, sladkorni trs in drugo sadje, ki ga prej še nikoli nisva videla. Vse sveže, naravno in okusno.
Skoraj vsako uro je prišel nekdo s svojim darom, tako da se je pred našo hišo nabral kar precejšen kup banan in drugega sadja.
Tako kot njemu
Misijonar je imel na vasi precej dela – tudi po moji krivdi. Eno uro je porabil zato, da je devetim otrokom (in enemu odraslemu) obril glave, ker se jim je moja očitno zdela tako zelo fascinantna.
‘Tako kot njega,’ so mu govorili in s prstom kazali name.
Nisem jim utegnil razložiti, da se človeku v naših koncih pogosto zgodi, da ga lasje zapustijo – proti njegovi volji. Tako ali tako najbrž ne bi razumeli. Ne samo, da plešavosti ne poznajo, le redkim staroselcem posivijo lasje, pa čeprav še pri šestdesetih ali kasneje. To pa je seveda fasciniralo naju.
‘Ljudje tukaj ne poznajo stresa,’ nama je pripovedoval ravnatelj. ‘Živijo od danes na jutri, ne delajo si skrbi za prihodnost, znajo se zabavati in predvsem znajo živeti z naravo.’
Krstna botra devetim otrokom
Čez dan je bilo neizmerno vroče in vlažno, ponoči se je toliko ohladilo, da sva lahko zaspala.
Naslednji dan je bil vrhunec našega obiska. Pri sveti maši, ki jo je pater obhajal na prostem, pod drevesom ob nogometnem igrišču, je kar 41 otrok čakalo na krst.
To je bil velik dogodek za vas in pomemben tudi za naju, sploh zato, ker sva tisti dan devetim otrokom postala krstna botra. Poleg tega pa sem praznoval rojstni dan in so mi vaščani pripravili kosilo s piščancem – nekaj, kar je sicer redko na njihovih krožnikih.
Ranjeni deček
Po maši je našo pozornost pritegnil deček, ki je tiho sedel ob nogometnem igrišču, medtem ko so se drugi otroci veselo podili za žogo.
Prst na roki je imel površno povit z umazano cunjo in sprva nam ni želel pokazati, kaj se je zgodilo z njegovo roko. Ko pa smo mu le odstranili povoj, se je razkrila velika in globoka rana.
Povedal je, da se je ranil z mačeto, ko je bil sam doma in je skušal odsekati sladkorni trs.
Sploh si nisva mogla predstavljati, kako je Brani, ta sedemletni deček, sploh lahko držal mačeto v roki, saj je ta skoraj večja od njega. Otroci na vasi so pogosto prepuščeni sami sebi, tako da takšne nesreče niso redkost.
V zadnjem hipu
Na srečo smo imeli s seboj nekaj alkohola za razkuževanje, obliže in antibiotike. Niti vzkliknil ni, ko smo mu razkuževali rano, čeprav ga je moralo močno boleti.
Ampak kmalu nam je bilo jasno, da je rana preprosto prevelika, da bi ga pustili na vasi le z mazilom in obliži. Patru sva predlagala, da ga vzamemo s seboj na čoln in odpeljemo v Atalayo, kjer ga bodo lahko mnogo bolje oskrbeli.
Brani in njegov oče sta torej odšla z nami, ko smo odrinili iz vasi. Štiri ure smo se vozili nazaj v mesto in dečka takoj odpejali k zdravniku.
Izkazalo se je, da je bilo to nujno.
‘Kje ste pa hodili toliko časa?’ je vprašal zdravnik, ko je zagledal dečkovo rano.
Povedal je, da smo bili vsaj štiri dni prepozni, da bi mu rano preprosto lahko zašili. Tako pa so revežu morali odrezati velik del kože na prstu, ki se je medtem zagnojila in odmrla.
Vse skupaj bi se lahko končalo tako, kot se konča pri mnogih staroselcih, ki na vasi nimajo zdravnika ali zdravil. Ostanejo brez prsta, roke, noge ali pa celo umrejo za posledicami zastrupitve.
Pomagajmo jim do zdravil
Zato so za staroselce zdravila in vsaj paket za prvo pomoč, tako zelo pomembni. In zato v Operandu nadaljujemo z zbiranjem denarja, s katerim jih bodo misionarji lahko nakupili in jih prinesli v oddaljene skupnosti amazonskega pragozda.
Zdaj, ko se bliža Božič in ko kupujemo darila za svoje najdražje, je morda tudi čas, da se spomnimo na ljudi, ki jim manjkajo celo najbolj osnovne stvari.
Podprimo misijonarje in jim pomagajmo pri njihovih prizadevanjih!
