V hiši so pripravljali zabavo. Bila je skrivnost, vsaj midva tega nisva smela vedeti. V skupnosti je takšne stvari seveda težko skrivati, a sva se vseeno pustila presenetiti.
Zvečer se je v dnevni sobi zbralo kar nekaj ljudi. Vsi asistenti in chicoti iz naše hiše, pa asistenti iz delavnic. Prišla je tudi Denia, direktorica skupnosti, ki se je le en dan prej vrnila iz Francije.
Najtežje se nama je bilo posloviti od fantov in deklet. Ustvarijo se močne vezi, sploh, če z njimi vsak dan preživiš toliko časa.
In jasno, tudi oni se močno navežejo na človeka. Že nekaj tednov prej so jih v skupnosti pripravljali na to, da bova odšla in morala sva obljubiti, da se bova vrnila. Tako je bilo lažje za vse.
Karina, odgovorna za hišo in Denia, odgovorna za skupnost, sta nama namenili prijazne besede in se nama zahvalili za delo, ki sva ga opravljala tri mesece kot prostovoljca v skupnosti.
Podarili so nama simpatični čajni termovki, s sliko fantov in deklet iz hiše Isabel. To bo lep spomin na Tegucigalpo!
Darilo, ki ste ga namenili Hondurasu
Midva sva se jim zahvalila z donacijami, ki smo jih za Barko v Hondurasu zbirali tri mesece. Poleg najinega dela, je bilo to najlepše možno darilo skupnosti. Bili so ganjeni in veseli.
Glede na to, v kakšnih finančnih škripcih so, jim donacija res veliko pomeni. Še enkrat hvala vsem, ki ste se zavzeli in prispevali. Zdaj tudi v Hondurasu vedo, kdo so Slovenci :).
Naslednji dan sva se dokončno poslovila od vsakega posebej in odšla. Let sva imela sicer dan kasneje, ampak že ob štirih zjutraj, in to iz letališča v mestu Pedro Sula, ki je od Tegucigalpe oddaljen šest ur vožnje z avtom.
Kar nekaj dni sva se ubadala z vprašanjem, kako izpeljati pot do tja, glede na vsa varnostna opozorila o vožnjah z avtobusi v Hondurasu. Vedno so naju svarili pred tem.
V Hondurasu ni nič nenavadnega, če na poti kakšna tolpa ustavi avtobus in s pištolami v roki oropa prestrašene potnike. Če sva kam odhajala, sva zato vedno raje uporabljala Uber.
Ideja je torej bila, da greva v San Pedro Sulo že zjutraj, tja prideva popoldan, potem pa do četrte ure zjutraj pač počakava na letališču. Najemati sobo ni imelo nobenega smisla.
Pot do letališča v mestu San Pedro Sula
Carolina, predsednica skupnosti nama je prišla nasproti. V tem času sva se spoprijateljila z njo in njenim možem Luisom. Večkrat smo preživeli čas skupaj in se nasploh zelo dobro ujeli.
Ponudila sta se, da naju s svojim avtom odpeljeta prav do letališča, in se potem še isti dan vrneta nazaj. Pomislite, kakšno darilo je šele to! Sprejela sva, čeprav sva vedela, da bo za njiju to zelo naporno – dvanajst ur vožnje v enem dnevu!
Pomirila sta naju, da sta vajena dolgih voženj in da si tudi sama želita izkoristiti pot za nekaj lepih postankov, zlasti ob jezeru Yojoa, največjem v državi.
Pot z avtom je bila mnogo bolj udobna in prijetna, kot če bi se vozila v avtobusu. Klepetali smo, se šalili in opazovali razgibano naravo Hondurasa, od bujnih gozdov do izsušenih hribov, od preprostih vasic do dinamičnih in vrvečih mest.
Ob jezeru Yojoa smo pojedli kosilo, potem pa brez nadaljnjih postankov nadaljevali vožnjo proti letališču. Kratka kavica, slovo, in spet sva bila sama.
Iz ene Barke na drugo
Pot do Ciudad de Mexica naju je precej izčrpala. Iz San Pedra Sule smo, kot rečeno, vzleteli ob štirih zjutraj. Najprej smo pristali v San Salvadorju, in sicer ob osmi uri. Let za Mehiko je bil predviden že ob devetih.
Z manjšo zamudo smo se vkrcali na letalo in potem v avionu na mestu čakali vsaj pol ure. Naposled so nas obvestili, da ima letalo neke težave in je potrebno dodatno vzdrževanje.
Morali smo se izkrcati in v čakalnici čakati še dodatni dve uri, saj so se na koncu odločili zamenjati letalo. Čeprav je bilo duhomorno in utrujajoče (tudi tam nisva nič spala), je bilo vseeno tolažilno pomisliti, da je bolje malo potrpeti kot se raztreščiti nekje sredi Gvatemale.
V Ciudad de Mexico sva tako priletela šele ob dveh popoldan. Na glavnem mehiškem letališču Benito Juarez so naju s kombijem počakali Mariana, Jose Antonio in Joela. Trije člani mehiške Barkine skupnosti.
Mariana je odgovorna za hišo. Jose Antonio je mlad fant, ki ima blago motnjo v duševnem razvoju; čez teden živi v hiši in pomaga pri različnih opravilih, čez vikend pa se vrača domov. Joela pa je ena od deklet z motnjo, sicer precej samostojna, in že dolgo let živi v hiši, skupaj s šestimi drugimi oskrbovanci.
Iz letališča smo se s kombijem peljali več kot eno uro, preden smo prispeli v San Andres Totoltepec – v južno okrožje te velike mehiške metropole.
Od višine se zvrti
Lahko si mislite, da nama ni preostalo prav veliko energije. Skoraj dva dni nisva spala. Če pomisliva, kako je bilo to pred osmimi leti, ko sva začela s potovanjem, je razlika precej očitna. Leta vseeno prinesejo svoje.
Nekaj sva pojedla, potem pa odšla naravnost v sobo in prespala celo popoldne, večer in vso noč.
V naslednjih dneh sva se otepala utrujenosti, rahle omotice in glavobola, kar sva seveda pripisovala dolgemu potovanju.
Potem pa naju je enkrat pri kosilu Lupe (Guadalupe), direktorica celotne Barkine skupnosti v Ciudad de Mexico, vprašala, če imava kaj težav z vrtoglavico. Nisva vedela, da glavno mesto Mehike leži na 2.240 metrih nadmorske višine.
No, dobila sva svoj odgovor na nenavadni telesni odziv. Zabavno je pomisliti, da mesto s skoraj devetimi milijoni ljudi (za več kot štiri Slovenije) leži nekje na višini slovenskega Stola v Karavankah. Zaradi svoje visoke lege je eno od najvišje ležečih glavnih mest na svetu.
‘Na začetku raje hodita bolj počasi. In dobro se odpočijta,’ nama je svetovala.
Mehika skozi leče Barkine skupnosti
V Mehiko sva prišla le za en mesec, zato bom v naslednjih člankih poizkušal opisati čim več tega, kar tukaj delava in živiva.
Upava, da boste Mehiko spoznali na drugačen, morda celo bolj originalen način, kot iz kakšnega splošnega dokumentarca ali popotniškega prispevka.
