Ljudje že po svoji naravi iščemo resnico.
Hrepenimo po spoznanju, stremimo za njim, pa če to počnemo zavestno ali nekje spodaj, brez da bi se tega sploh zavedali.
Prižgemo televizijo in iščemo resnico o svetu in dogajanju okrog nas. Zmajujemo z glavo, ko nas kaj pretrese in šokira, ali prikimavamo, če nekdo potrdi, kar že vemo ali s čimer se strinjamo.
Odpremo knjigo in beremo. Resnico iščemo v zgodbah, izmišljenih, resničnih, želimo se poistovetiti z junaki in preko njih izvedeti kaj novega o sebi in drugih.
Srečujemo se z ljudmi, doma, v službi, s prijatelji. Pogovarjamo se, poslušamo, in drug drugemu razkrivamo svoja mnenja, spoznanja in ideje. Drug pred drugim odkrivamo delčke resnice o nas samih in pozorno poslušamo, s čim se nas bo dotaknil naš sogovornik.
Radi bi spoznali Boga. Želeli bi vedeti več o tem, zakaj je svet takšen kakršen je, zakaj se vrti tako kot se, čemu sploh življenje in kakšno je naše mesto v njem.
Odpremo Sveto pismo in beremo Besedo. Zapremo oči in molimo. Sprašujemo Boga po rešitvah, ga prosimo za pomoč, za razrešitev zagate, v kateri smo se znašli in sploh za razlog, zakaj se je to moralo zgodili.
Pisateljica E.A. Bucchianeri je napisala:
“Resnica in modrost sta vedno čudoviti in privlačni, tudi takrat, ko nista tako čudoviti in privlačni. Če ne bi bilo tako, ju ljudje ne bi tako iskali, ne glede na to, kako kruto realnost včasih odražata.”
Seveda vse resnice ne bomo nikoli spoznali, vsaj dokler smo na zemlji ne. Smo le preveč omejeni, preveč je zunanjih in notranjih dražljajev, ki nas prestavljajo sem in tja in odvračajo od prodiranja globlje.
Poleg tega nam to govori tudi Sveto pismo v prvem pismu Korinčanom 13,12:
“Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.”
Kljub temu bomo iskali naprej, ker je to vgrajeno v naši naravi. Ampak na tej življenjski avanturi iskanja imamo pomemben izziv.
Obstaja namreč še en svet, ki ni tako očiten. Ne vidimo ga, ker ga pogosto nočemo videti. Ta svet je v temi. Je drugi pol našega življenja, našega obstoja, našega bistva, drugi pol nas samih.
V njem živi otrok, ki je prestrašen in osirotel. V njem živijo ljudje, ki jim svet ne pusti blizu. V tej temi bivajo naši skriti strahovi, zatrte želje in neuresničene sanje. To je svet, ki živi svoje lastno življenje, vzporedno s tem, ki ga živimo na površju.
Pred njim bežimo ali pa se ga izogibamo, ker nam povzroča nelagodje, bolečino, prebuja odpor.
To je torej svet, ki pogosto ostaja neraziskan, saj je potrebno krepko iz cone udobja (in veliko mero ponižnosti), da vstopimo vanj.
Pri našem iskanju smo lahko še tako vneti in iskreni, ampak če se ne spustimo tudi v temo, v neznano in ne raziščemo te druge realnosti, smo prikrajšani za marsikateri odgovor, celo ključni, in morda za veliko bogastvo, ki nam je namenjeno.
Kralj David je takole napisal v svojem čudovitem psalmu 139:
Kam naj grem pred tvojim duhom,
kam naj zbežim pred tvojim obličjem?
Če se povzpnem v nebesa, si tamkaj,
če si pripravim ležišče v podzemlju, si zraven.
Če bi dvignil peruti jutranje zarje,
če bi prebival na koncu morja,
tudi tam bi me vodila tvoja roka,
držala bi me tvoja desnica.
Če bi rekel: »Vsaj tema me bo zgrabila,
svetloba okrog mene se bo v noč spremenila,«
tudi tema ne bo pretemna zate,
noč bo svetila kakor dan,
kakor tema, tako svetloba.
Bog je tudi v najglobljih breznih sveta, kamor se stežka odpravimo. Pa naj gre za osebno notranjo pot in soočanje z lastnimi strahovi, za reševanje zapletenih odnosov z bližnjimi, ali pa za preprosto srečanje z Jezusom tam, kjer je rekel, da se nam bo dal najti, torej pri trpečih in ubogih.
Odpreti moramo vrata in stopiti ven. Vsak po svojih zmožnostih. Ven iz cone udobja. Ven iz varne kapelice, v temo – brez strahu, da bi padli in se umazali.
Pokazale se bodo povsem nove možnosti, prišla bodo nova spoznanja, odprl se bo nov svet in nas preoblikoval v novega človeka.
