Knjiga Ko dih postane zrak ponuja čudovito in hkrati presunljivo branje. Prebrala sem jo tako rekoč v enem dihu. Avtor Paul Kalanithi nas v pisanju povabi, da ga spremljamo na njegovi poti od vrhunca intelektualne in ustvarjalne moči, po dolini senc, do popolne izročitve in pripravljenosti na prehod na drugo stran.
Poljudna dela nevrokirurgov se berejo kot ravno prav napete kriminalke. Ravno tako je tudi prvo poglavje Kalanithijevega zapisa. Z zanimanjem in sočutjem spremljam njegove bolnike, saj sem tako kot on sama »ob« njih. Vse bi naredil za svojega bolnika, hkrati pa se zavedaš, da si le gost v njegovi zgodbi in da to k sreči ni tvoja zgodba.
V drugem poglavju opisuje, kako je tudi sam vstopil v pekel neozdravljive bolezni. Navdihujoče je, da bralec lahko začuti, kako zbrano hodi korak za korakom. Da si dovoli ustaviti se na vsaki miselni postaji; da zdrži pred lastnimi dvomi, da se sreča s svojim besom in nemočjo ter neskončno žalostjo ob misli na to, da ga ne bo več ob ženi Lucy.
»Življenje ni izogibanje trpljenju«
V resnici se mi zdi prava milost v tem, da nas življenje kdaj pripelje do dna, brezizhodnosti, ujetosti in nemoči, da tam začutimo, da nismo sami, da smo v ljubečih rokah Presežnega. Seveda je lažje, če se te osvobajajoče lekcije ponižnosti lahko učimo ob »rakih«, ne ob »RAKIH«, kot jih avtor tudi sam primerja.
Včasih je dovolj, da te napotijo v ambulanto za onkološko diagnostiko (preventivno, kar seveda izveš pozneje), ali da se ti zgodi totalka na avtocesti, sam si k sreči povsem nepoškodovan, ali da na gobarjenju naletiš na divjo svinjo, ki te povsem naključno prezre. Paul Kalanithi pa tu hodi po najzahtevnejši šoli.
Umirajoči so naši največji učitelji. Morda smo dojemljivejši iz strahu, iz zavedanja, da je vse, kar ljubimo, minljivo. Morda nas dih minljivosti zdrami zato, ker del nas čuti, da od tam prihajamo in da tja gremo. V brezčasje, v polnost obstoja.
Živeti polno kljub umiranju
Avtor me še posebej nagovarja v tem, da se odloči nadaljevati življenje namesto umiranja. Sprejme svojo novo pot z vsemi detajli in je pripravljen na to, da se bo na novem ozemlju vedno znova učil do zadnjega diha.
Pogumno stati na prepihu negotovosti in življenjske ogroženosti zmore človek, ki je bil ljubeče najden v svoji stiski. Naj bo to po bližnjem, Bogu, »srečnem naključju« … To, da si sprejet v svoji šibkosti, ti daje moč in svobodo. V tem se lahko rodi odločitev ZA življenje.
Ustvarjalnost vse do zadnjega diha
Paul se vrne na oddelek in tokrat diha »z novimi pljuči«, saj živi s svojimi bolniki in zanje. Čeprav njegovo telo in njegov svet razpadata, pa kot oseba postaja ambasador Življenja, ki ostane: v celostni vlogi, v kateri je združil sebe kot zdravnika in bolnika; v življenju, ki sta ga z ženo Lucy podarila hčerki; navsezadnje v straneh knjige, ki jo držimo v rokah.
Pričevanje Paula Kalanithija vidim kot povabilo k temu, da pustim življenjskim (pre)izkušnjam, majhnim vsakodnevnim in tistim prelomnim, da me olupijo balasta. Mask. Vidim ga kot povabilo k srčnosti, ljubezni in igrivosti. To so snovi, ki jih znanost morda ne zna izmeriti, bodo pa ostale za nami, ko nekoč tudi sami postanemo kaplja, prelita v ocean.
