Šmarna gora – Cerkev Rožnovenske Matere Božje
Za ljubi kruhek sem se moral, ko sem bil še zaposlen v gledališču, dnevno podati do Ljubljane.
In če me je kdo kdaj vprašal, koliko časa porabim za vožnjo, sem mu odgovoril: »En del rožnega venca, pa še za duše v vicah kaj ostane!«
In rožni venec molim tudi zdaj, ko se kot samostojni podjetnik odpeljem do Ljubljane ali kam dlje.
Tudi meni ni čisto nič jasno, kako je lahko molitev, ki sem jo kot otrok in mladostnik tako rekoč sovražil, dobila tako pomembno mesto v mojem življenju, dejstvo pa je, da se v avtu, preden prestavim iz prve v drugo, pokrižam. In začnem moliti.
Pri tem nisem prav nič inovativen; iz dneva v dan so desetke, v istem vrstnem redu, namenjene za ene in iste ljudi in reči.
Za koga molim rožni venec med vožnjo
Prva desetka je namenjena za dan, ki je pred mano, za ljudi, ki jih bom srečal, mimoidoče, za prijazne in neprijazne, za načrte in dogodke, prijetne in neprijetne, ki me čakajo … ali so že minili, če se je dan že nagnil v popoldan in moja molitev v zahvalo.
Druga desetka je za moje otroke, za njihove poti v današnjem dnevu, na katerih ne bom mogel biti z njimi. Za njihove duše in srca … za njihovo srečo, blagoslov … da bi bili moji … da bi bili Božji … Storim največ, kar lahko: molim.
Tretja desetka je za dobrotnike … za zdravo pamet … za strah božji … za mir … za prave, Bogu ljube načrte … za blagoslov …
Četrta desetka, ki jo molim v zahvali in prošnji, je za duhovnike, peta pa za tiste, ki iščejo Boga, oziroma za tiste, ki jih Bog išče … Molim za svoje igralske kolege, pa tudi za bolne in umirajoče. Žal vse pogosteje molim za znance in prijatelje.
In potem še za duše v vicah, za pozabljence. Prav neverjetno, kako se včasih oglasi kak žlahtnik ali pa kak bežni znanec …
In priznam: molim v upanju, da se bo tudi mene kdo kdaj spomnil!
Koliko kilometrov je dolga ena desetka
In tako se že peljem mimo Šmarne gore, da si ob koncu molitve z Marijo pogledava v oči!
Vem, da bo kdo rekel, da ni mogoče zbrano moliti in hkrati zbrano voziti.
Priznam, da se tudi zgodi, da kdaj kaka zdrava ali sveta Marija namesto v pobožnem vzdihu zazvenita bolj ostro in vzklično, vendar se mi zdi bolje, da kakega predrznega ali pa nespretnega voznika namesto v … (že veste, kam) pošljem v Marijino naročje, pa naj ga Mamica potegne za ušesa.
V tolažbo pa mi je tudi misel, da me bo Bog, če se bo odločil, da me pokliče k sebi med vožnjo, našel v molitvi, tako rekoč pred Njim na kolenih.
Na osebni spletni strani Gregorja Čušina si lahko preberete tudi druge njegove članke in zapise.
