Strunjan – Cerkev Marijinega prikazanja
Naša družina je vedno dopustovala v Strunjanu. Leto za letom, kar pomnim. Nikoli nismo šli nikamor drugam. Če smo sploh kam šli, smo šli v Strunjan.
Sedemčlanska družina v fičku
Ni šlo za nikakršno silno ljubezen do tega sicer res lepega, pa spet po ničemer prav zelo izstopajočega kraja ali odpora do drugih krajev.
Tej naši družinski dopustniški odločitvi, pri kateri otroci seveda nismo imeli kake besede, sta botrovala dva silno preprosta razloga.
Prvi: da naša sedemčlanska družina, skupaj s prtljago nagnetena v fičku, enostavno ni zdržala daljše vožnje. Slovenska obala – z nekaj postanki za bruhanje – je bila pač naš domet.
In drugič: zavarovalnica, v kateri je bil moj oče takrat še zaposlen, je v Strunjanu imela v zakupu lesene bungalove tik ob kampu in tak dopust – po sindikalni ceni – nam je naš oče lahko omogočil.
Kakšne spomine obudi sladoled z okusom limone
Spominjam se poti preko solin, po kateri smo prišli na plažo, vonja blatne zemlje, ki me je hkrati privlačil in odbijal, malega betonskega pomola, s katerega sem skakal v morje, običajno na noge, saj mi je za »na glavo« manjkalo poguma.
Spominjam se male trafike na koncu plaže, ki je ponujala tri okuse sladoleda: čokolado, vanilijo in limono, kamor smo enkrat na dan šli vsak po svojo kepico. Vedno sem izbral čokolado.
Spominjam se sladoledarja, črnolasega brkatega gospoda, ki nas je zadnji dan naših »počitnic« vedno počastil z dodatno kepico po svojem izboru. Vedno je izbral limono. Takrat se mi je zdel že star, zdaj pa, ko se spominjam, ocenjujem, da morda ni imel več kot trideset let.
Spominjam se pogleda proti piranskemu klifu in mame, ki me, opečenega od sonca in zato namazanega z ribjim oljem, stiska k sebi.
Ko služba in poklic nista eno in isto
Ne spominjam se, da bi kdaj očeta videl plavati, saj sem ga ves teden videval le zjutraj in zvečer, čez dan je namreč neumorno skiciral in slikal.
Tu, na morju, v Strunjanu, je oče pozabil, da je oče in je bil samo umetnik. To, kar pač ni mogel v polnosti biti druge dni v letu.
Spominjam se njegovega smeha zvečer pri večerji. Tu, na morju, v Strunjanu, je bil dobre volje.
Zakaj je strunjanska Marija pravzaprav slovenska Marija
Druge dni v letu je bil moj oče razpoložen kot Marija na strunjanski oltarni sliki. Utrujen in žalosten. »Joj, kako hudo podrta je moja hiša!« je menda potožila v noči, oziroma jutru svojega prikazanja.
Pojamrala je. Kot neprestano jamramo Slovenci. Vedno se najde kaj, kar je narobe. Kaj, kar nam ne gre. Kaj, kar nam ne gre v račun. Kaj, kar ni prav.
Lahko bi rekel, da je strunjanska Marija Slovenka. Zato jo imamo tako radi. Ker je naša. Utrujena in žalostna.
Na sliki pred njo kleči star možak v sivi obleki, ki drži svečo in za katerega nobeden točno ne ve, kdo je. Njegova obleka po barvi in kroju spominja na minoritski habit, bradat je kot kak kapucin, pa čeprav so za sliko in svetišče dolga leta skrbeli frančiškani. Vsaj malo katoliškega ekumenizma.
Na sliki sta še vidca, ki jima kljub časovni oddaljenosti vemo imeni: Peter in Janez, in za katera ne vemo, ali ravno prihajata past radovednost ali že bežita stran. Nekje vmes sta. Nedoločna. In neodločena. Slovenska.
Podobna svojima apostolskima soimenjakoma, ki sta na velikonočno jutro pritekla h grobu, pa nista vedela, ali bi vstopila ali ne. Ker nista še doumela. Kot običajno ne doumemo Slovenci. Česa? Vsega od kraja.
Strunjanska podoba Marijinega prikazanja me vedno spravi v dobro voljo. Popelje me v otroštvo, na sončno plažo, v mamino naročje … ki diši po ribjem olju.
Na osebni spletni strani Gregorja Čušina si lahko preberete tudi druge njegove članke in zapise.
