Stična – Bazilika Žalostne Matere Božje
V Stično sem vedno prihajal v veselem razpoloženju, odhajal pa sem običajno še prešerneje razpoložen, ne da bi se zavedal, da sem se pravzaprav mudil pri Žalostni Mariji, pri Materi s kar sedemkrat prebodenim srcem.
Srečanje verne mladine
Na srečanje verne mladine sem prvič prišel s petnajstimi leti in z vlakom.
Ne vem, koliko se nas je zbralo, ne vem točno, kakšen je bil program, vem pa, da smo bili veselo razpoloženi, da je bilo vreme bolj žalostno, ker je deževalo, in da smo se razdelili v manjše skupine in na samostanskem travniku stoje pod dežniki o nečem nadvse zavzeto debatirali, premočeni in blatni napolnili cerkev in jo po maši spet mahnili na železniško postajo in domov.
Tako približno so izgledala vsa prva stiška srečanja, le vreme je bilo včasih sončno.
Stična mladih
Danes je Stična mladih dobro načrtovan in organiziran festival s pestrim programom in raznovrstno ponudbo, ki se običajno konča s koncertom. Precej se je spremenilo, a dve stvari sta ostali stalnica: vesela mladina in Žalostna Mati Božja.
Vesel sem bil, ko so na srečanje verne mladine začeli prihajati zanimivi gosti, in vesel sem bil, ko sem bil na Stični mladih tudi sam gost … upam, da zanimiv.
Tolikokrat sem bil v Stični, a le redko sem se ozrl proti kipu, ki stoji v oltarju. Tolikokrat sem se veselil v Stični, a nikoli razmišljal o Marijini žalosti.
Vseh njenih sedem žalosti, sedem nožev, mečev ali sulic – odvisno pač od upodobitve – je povezanih z njenim Sinom. Z njenim otrokom. Z največjim veseljem njenega življenja.
Marijine sedmere žalosti so materinske žalosti … a so tudi starševski strahovi.
Kako starši občutimo sedmere Marijine žalosti
Simeonova napoved je strah, ki nas, novopečene mamice in očete, ob vsem veselju, ki ga ob rojstvu doživljamo, vendarle spreleti. Skrb: kaj bo s tem otrokom? V kakšen svet sem ga rodil? Mu bom znal in zmogel biti to, kar otrok potrebuje, pričakuje in želi?
Beg v Egipt je strah, ki ga doživimo, ko otroka prvič samega spustimo v svet. Kako bodo nanj vplivali dvorišče, cesta, igrišče in šola?
Jezus v templju je strah, ko nam otrok prvič »izgine iz radarja«, pa četudi zgolj zapre vrata svoje sobe ali odide s prijatelji na izlet. Kaj počne, ko in kadar ga ne vidim in me ni zraven?
Križev pot je žalost, ko otroku v težavah in trpljenju ne znamo, ne zmoremo ali celo ne smemo pomagati. Morda nam celo ne pusti? … To še posebej boli.
Strah pred porazom in neuspehom
Križanje je strah, da bi mu ne uspelo. Kljub vsej ljubezni in pozornosti, ki smo mu jo dajali. Kljub vsemu, kar smo mu nudili. Sem jaz kriv za njegov poraz?
Mrtvi Jezus v Marijinem naročju je strah pred soočenjem, morda celo strah pred otrokovimi očitki, strah pred pogovorom. Strah, da je otrokovo trpljenje poraz mene kot očeta ali mame. Priznanje lastnega neuspeha.
Jezusov grob je žalost ob odhodu. Tišina, ki je ne pretrga zvonjenje telefona. Molk, ki ga ne prekine pismo, beseda.
Marijine sedmere žalosti so resda starševski strahovi, a je to vendarle ista Mati Marija, ki je tudi Kraljica rožnega venca in Vnebovzeta!
Na osebni spletni strani Gregorja Čušina si lahko preberete tudi druge njegove članke in zapise.
