Kurešček – Cerkev Kraljice miru
V juniju 1991 sem zaključeval prvi letnik študija na AGRFT-ju.
Najpomembnejši izpit – tako imenovana »produkcija« dramske igre – je bil že za mano: bil sem razočaran, resda sem bil ocenjen, enako kot cel letnik, s prav dobro devetko, a s pripombo, da govorim prehitro – kot brzostrelka.
Predavanj ni bilo več, tako da sem se na preostale izpite teoretičnih predmetov pripravljal že doma. V zraku je bil, poleg vonja bližajočega se poletja, predvsem vonj slovenske pomladi.
O pomladi, ki je svoj epilog dobila poleti
V noči na 24. junij je na naša vrata potrkal vojaški kurir in mi vročil poziv. Bil sem zaspan in zbegan.
V naglici sem namesto zobne paste zagrabil tubo brivske pene, kar sem seveda ugotovil šele naslednji dan, v nahrbtnik sem poleg nogavic in spodnjic vrgel še Drame angleške renesanse za prihajajoči izpit iz Zgodovine dramatike in odšel … na izpit iz slovenske zgodovine, ki smo ga nekateri tedaj opravljali praktično, nekateri pa ga vse do danes niti v teoriji niso opravili.
Ko sem napolnil puško in gledal čez cesto, nekaj deset metrov stran, mlade fante, oblečene v uniformo, ki sem jo pred le dobrim letom nosil še sam in v kateri sem se slabo leto – »služeč narodu« – igral vojaka, sem se nenadoma zavedel, da to ni ne igra ne teater, ampak da gre zares.
Zaobljuba h Kraljici miru
Nebo se je pripravljalo k poletni nevihti, sonce se je umikalo črnim oblakom, jaz pa sem molil. In se zaobljubil, da – če preživim in se vse skupaj mirno izteče – poromam peš: s Koroške Bele na Kurešček, h Kraljici Miru. Tedaj se je za mojim hrbtom, bili smo na robu vasi, razlegel otroški glas: »Melita! Melita, glej, mavrica!«
Melita je ime moji ženi, ki je bila takrat že nekaj let moje dekle in od katere se, vpoklican ne le v vojsko, ampak v vojno, nisem mogel posloviti. In ja, čez nebo, z ene strani ceste na drugo, od vojske enih do vojske drugih barv uniform, se je pela mavrica: znamenje Božje zaveze in obljube.
In jaz sem vedel, da bo vse v redu.
In je bilo.
In še tisto poletje sem obljubo izpolnil.
Nisem šel sam na pot, ki smo jo – tradicionalno – potem še nekajkrat ponovili. Včasih peš, včasih s kolesi.
Tanka meja med strahom in mirom
Na Kureščku sem bil prvič, ko so tam stale še ruševine, bilo je obdobje, ko sem obiskal Kurešček skoraj vsako nedeljo, še zdaj kdaj zaidem tja … a priznati moram, da me podoba, oziroma kip Marije, Kraljice miru, nikoli ni preveč prevzel.
S krono na glavi, z zlatim kraljevskim žezlom v eni in kraljevskim zlatim Sinom v drugi roki se Marija drži strogo, skoraj hladno. Ni čudno: tanka je meja med vojno in mirom in to so resne reči. Ni prostora za šale. Še tanjša je meja med strahom in mirom v srcu. To ni hec. To ni igra in ni teater.
Vere, upanja in ljubezni se ne da odigrati. Lahko jih le živimo.
Vir fotografije: mapio.net
