Antešaki imajo v svoji tradiciji obred zveze moža in žene, vendar ne poznajo takšne, kot je v navadi v zahodni kulturi. Zakrament zakona bolj pogosto sklepajo v večjih mestih, kjer je krščanstvo prisotno že skozi več generacij.
Sam sem lansko leto imel dve poroki in nekje med 270 in 280 krstov. Cerkev med mojimi ljudmi je še zelo mlada. Tukaj smo misijonarji prisotni zadnjih dvajset, trideset let. In to je naš misijon: hoditi z ljudmi skozi različne »stopnje vere«, da lahko zaživijo kot kristjani.
Tudi mladoporočenci, ki so katoličani, se po poroki najprej ukvarjajo sami s seboj in nimajo časa za nedeljsko bogoslužje. Tako je tudi v obdobjih, ko pridejo lakota, suša, obdobje deževja in sajenja riža ali kakšne druge težave. S pogostimi obiski na domu jih spodbujam k nedeljski molitvi.
Vas zanima kako izgleda snubitev pri Antešakih?
Naj opišem tradicijo, ki fanta in dekle združi v novo skupnost. Obredje, povezano s tem, se imenuje »Fanambadia«.
Pregovor pri Antešakih pravi: »Antesaka tsy mahadigny raha ela.«, kar pomeni: »Antešak ne vzdrži, če nekaj dolgo traja.« Stvari torej rešujejo na hitro.
Pobuda za združitev v novo skupnost vedno pride s strani fantovega očeta ali celo rodbinskega očeta. Znotraj rodbine najprej precenijo premoženje ter neoporečnost dekleta, ki bi bilo primerno za bodočega ženina.
Ko se fantova rodbina odloči za neko dekle, se zastopniki – brez bodočega ženina – odpravijo k družini izbranega dekleta. Njeno rodbino vnaprej obvestijo, češ da imajo neko stvar, o kateri bi se radi pogovorili.
Ko rodbinska skupina vstopi v dekletovo hišo, se najprej pozdravijo z očmi, nato sedejo in prisluhnejo pozdravnemu nagovoru gospodarja hiše.
Ali bo dekletova družina sprejela povabilo k možitvi?
Med domačimi in prišleki se razvije klepet in končno je na vrsti tema, zaradi katere so prišli. Pogovor teče po ustaljenem postopku.
Gospodar hiše vpraša, kaj je novega.
Rodbinska skupina povzame: »Veste, napočil je čas sajenja krompirja (patata, sladek krompir). Zato smo vas prišli vprašat, ali bi nam lahko pomagali do semena.«
Ves pogovor ima seveda prenesen pomen.
Gospodar gostitelj odgovori: »Zelo nas veseli, da ste prav našo hišo izbrali za to možnost. Ampak semenski krompir ima različna imena. Katerega bi pa hoteli?«
»Veste, mi smo se odločili za Francko.«
»A res, veste, pri tem vam pa lahko ustrežemo!« odgovori družina neveste.
V znak nenadnega veselja pred goste postavijo vsaj tri steklenice žganja iz sladkornega trsa ter en kozarec, namenjen vsem. Vsebina prvega kozarca se v znak zahvale prednikom izlije na tla. Njihov duh mora namreč prejeti prvi delež.
Sledi pogostitev, nato se fantova rodbinska skupina vrne nazaj domov.
Pripoved misijonarja Janeza Krmelja je zapisala Maja Žagar.
Ja, podobno je izgleda po vsej Afriki. Jaz sem bila v Bocvani pred 30 leti v misijonih pa so tudi eno cerkveno poroko imeli v dveh letih, ko sem tam bila in to je bila hči od ravnateljice misijonske šole. Bila sem na poroki. O, kako to izgleda, spomnim se, da so povedal, da mora biti družina bogata, čene se ne poračjo, ker potegne za sabo kar nekaj krav in bogato pojedino, katero sem okusila, znajo naredit zelo dobre golaže iz kravjega mesa.
Tako to gre. Kaj je pa pri nas drugače danes, isto je. Mladi se ne poročajo pogosto, če se pa morajo imeti “POD PALCEM”, DA JE “ORNG” PRAVIJO.
Eni naši daljni sorodniki so se tako sedaj poročil na veliko, sto svatov, tri punčke že do deset let, in oba v dobrih službah in je bilo praznovanje “Oh in hoh”.
Časi se spreminjajo. Ljudje pa ne dosti.