To je ena najlepših besed, ki v človeku izzove močna občutja in hrepenenje. Spomni nas na obljubo po povezanosti v odnosih in prinese vonj po občutku bližine. Zdi se, kot bi bila družina nekdaj, danes in za vedno poklicana za to, da nikoli ne bi nehali verjeti, da nam globina in medsebojna povezanost v odnosih pripadata.
Družina je postavljena pred različne izzive in preizkušnje. Partnerja oz. mož in žena sta njena temelja. Ker sta se odločila, da bosta držalo tega temelja, jima vsak izziv, ki ga sprejmeta, prinese novo odločitev, novo zaupanje.
Prav v trenutkih, ko smo postavljeni pred različne izzive, se o družini govori največ. Tako tudi zdaj. Kar naenkrat se izpostavlja, kako težko ljudje vzdržijo v družini, kako težko so doma, da imajo občutek zaprtosti.
Paradoks današnje družine
Strokovnjaki opozarjajo na povečano možnost nasilja, tesnobe, depresivnih stanj itn. Zdi se, kot da imamo paradoks. Temeljni namen družine je, da so družinski člani radi skupaj, se dobro počutijo, so povezani, se ljubijo in hrepenijo po skupnem času.
Ničkolikokrat smo bili priča raznim dognanjem, kako sodobni čas ni naklonjen družini, saj živimo v pomanjkanju časa, starši imajo preobsežne službe in otroci premnoge aktivnosti. Da je vse to vzrok krize družine.
Čez noč se je dejstvo spremenilo, družinski člani so namreč kar naenkrat skupaj, imajo čas za vse tisto, za kar ga jim je prej primanjkovalo. A strokovnjaki prav zdaj opozarjajo, da se zaradi tega bliža kriza družine. Starši so nervozni, depresivni, tesnobni. Otroci posledično čutijo veliko napetosti, negotovosti ali pa osamljenosti in dolgočasja.
Zaupati vase in drug v drugega
Kaj bi nam pomagalo, da bi ne glede na to, kateri dejavniki in krize nas od zunaj zaznamujejo, lahko verjeli v družino, v tisto temeljno celico, ki nam prinaša varnost in samozavest? Kaj narediti, da družina ne bi nikoli izgubila svojega pomena, da bi vedno imela prednost?
Mož in žena oz. partnerja ustvarjata vzdušje v družini. Da je to vzdušje sproščeno, varno in brez negotovosti, morata biti tudi onadva v sebi sproščena, morata zaupati vase ter drug v drugega in se počutiti varna. Kar pa je spet paradoks, saj je ravno v času krize to izjemno težko.
Takrat se namreč zamaje prav notranji občutek varnosti, zaupanja in samozavesti. Mož in žena bi morala biti drug drugemu v pomoč, postati zaveznika, najboljša prijatelja, ki si stiske lahko zaupata. In najhujše je v tistih zakonih in družinah, kjer se ravno v času kriz in težjih obdobij med partnerjema pojavi vrzel, ki ju razdvaja in odtujuje.
Če strahu ne ubesedimo
Zakaj se to zgodi? Strah človeka ohromi, in če o strahu ne govorimo, nas izolira, potegne v svoj svet in svoje občutke, ki se vedno bolj razraščajo in so vse močnejši. Torej, ko situacijo in ob njej občutke ne zmoremo ubesediti, ti dobijo veliko večjo moč in se namnožijo. Ko jih je ogromno, se človek počuti še bolj nemočnega, še težje spregovori, se še bolj umakne v osamo.
Na drugi strani je partner, ki se mu dogaja podobno. Ker ne zmoreta verjeti, da ju stiska lahko poveže, začneta ustvarjati težko vzdušje, prežeto z nervozo in s strahom. Te občutke ponotranjijo otroci, ki se zelo intenzivno uglasijo na domače vzdušje.
Iz besed se rojevajo nove zgodbe
Otrok se mora uglasiti na vzdušje družine, pa kakršno koli to že je. To mu namreč omogoča preživetje, pravzaprav stik, pa čeprav temelječ na strahu. Tako imamo otroke, ki so zelo tesnobni, prestrašeni, nemirni, nemotivirani.
V času krize je strahu veliko, vzdušje v družinah težko. Skrb in tesnoba sta na dnevnem redu. Zakonca težko govorita o teh občutkih, če tega tudi prej nista bila vajena in če sta tako živela že v primarnih družinah, kar ju je zaznamovalo.
Morda je ravno kriza izziv, da se tega lotita. Počasi, a vztrajno ter z veliko mero poguma. Če čutita, da tega ne znata in ne zmoreta sama, je prav, da si za začetek poiščeta pomoč in se začneta učiti, kako ubesediti, kar se jima dogaja. Ko svoje občutke začneta oblikovati v konkretne besede, se iz tega tvori nova zgodba.
Otroke pomirijo tisti starši, ki so tudi sami pomirjeni in spravljeni s seboj. Skrb zase in povezanost družinskih članov je v tem času ključnega pomena. Bližina in povezanost krepita človeka, doprineseta k zdravju in vsesplošnemu dobremu počutju.
Kriza dobi svoj pomen takrat, ko človek iz svoje stiske človeško pomaga drugemu. Ko se iz stiske porodi posebna povezanost. V družini to lahko storimo tako, da vsak dan drug drugemu ustvarjamo lepe in dragocene trenutke, za kar ne rabimo drugega kot pozitivno gesto, objem, pogled ali lepo besedo.
Lidija Bašič Jančar je diplomirana socialna delavka, zakonska in družinska terapevtka ter avtorica knjige Popolna ljubezen.
