Skupnost Tokai Songho, kjer sva nastanjena, je najboljši približek domu, ki ga zapuščeni otroci iz ulic Bangladeša iščejo in potrebujejo.
Ampak način, kako dejansko pridejo na misijon patra Riccarda, ni tako neposreden, saj je skupnost precej odmaknjena, skoraj 3 ure vožnje od Dhake.
Misijonarjevi prostovoljci se otrokom najprej približajo tam, kjer pač živijo; na železniških postajah in pod mostovi avtocestnih križišč.
Največ otrok Tokai živi in dela na ulicah predmestij, kot sta denimo Tongi in Joydebpur. Pater Riccardo je prav blizu železniških postaj teh dveh mest postavil nočno zavetišče zanje.
Pred kratkim sva s Silvo obiskala ta predel glavnega mesta in doživela revščino, kot še nikoli prej.
Slovenski učenci za benglaske otroke
Ampak preden o tem napišem kaj več, bi se rad posebej zahvalil učencem in učenkam Waldorfske šole v Ljubljani.
Kot nam je napisala učiteljica Jana, so v tem adventnem času učenci 7a in 7b razreda prisluhnili najinim prispevkom iz Bangladeša in se odločili, da bodo skupaj zbrali denar, ki bi služil za nekaj dobrega. Donacijo so že darovali našemu društvu, mi pa jo bomo po končani adventni akciji darovali patru Riccardu za zapuščene otroke na njegovem misijonu.
Najlepša hvala učiteljici in še posebej učencem in učenkam, ki so začutili bolečino in trpljenje otrok, čeprav na povsem drugem koncu sveta.
Lepo je vedeti, da še vedno obstajajo učitelji, ki svoje učence vodijo globlje od teorije šolskih knjig. In lepo je slišati o mladih, ki se odzivajo s sočutjem in ljubeznijo!
Nekoč na ulici, danes pomaga drugim
Tudi Oli je mlad fant, ki se je na neki točki svojega življenja odločil, da bo svoje darove, talente in izkušnje daroval za otroke iz ulice.
Spoznala sva ga na misijonu, ko je nekega dne prišel na obisk k patru Riccardu. Z njim je spletel posebno vez, saj je bil nekoč tudi sam Tokai, na ulici, brez staršev in zapuščen.
Pripovedoval nama je o tem, kako je kot otrok v mestu Tongi prihajal v zavetišče, ki jih je takrat začel postavljati Riccardo. Spominja se njegovih obiskov, druženja z njim in vedno ponavlja isto: brez njega mi ne bi uspelo.
Oli je star 28 let. Takole pravi:
‘Tudi sam sem bil nekoč na ulici, kot ti otroci, zato jih zelo dobro poznam. Vem, kaj iščejo. Vem, kje jih boli. Vem, kako razmišljajo.’
V Tongiju
V Tongi sva prišla skupaj s Toponom, mladim fantom, ki pomaga na misijonu in naju vsake toliko časa pospremi na tiste kraje, kjer je za tujca bolje, da ne hodi sam.
Hrup mesta je bil nepopisen. Gneča na cestah in križiščih; rikše, taksisti, tovornjaki, avtobusi, motorji, krave… Vsak je iskal svojo pot naprej, trobil, zvonil, mukal.
Hupanje in palica
Opazila sva ljudi, ki so z lesenimi koli na vso moč udarjali po avtobusih, seveda popolnoma odrgnjenih, luknjastih in zarjavelih.
‘Kaj počnejo ti ljudje?’ sem vprašal Topona. Bilo je tako hrupno, da sva si vpila na ušesa.
‘To so prometni uslužbenci. Skrbijo za to, da se avtobusi ne zadržujejo predolgo na mestu, ko sprejemajo ali odslavljajo potnike in tako preprečijo prometne zamaške.’
Tako se pač ureja promet v mestu, kjer se z uradnimi cestno prometnimi pravili ne znajo sporazumeti. Hupanje in palica.
Moram reči, da je kar učinkovalo, jasno, na račun potnika. Če želiš na avtobus, imaš na voljo morda 15 sekund, potem se ta odpelje dalje, pa čeprav si z eno nogo še vedno na cesti. Ko se začno udarci, se vsak šofer hitro podviza.
Obraz revščine
Pot do železnice, kamor smo bili namenjeni, je bila precej vznemirljiva. Ne toliko zaradi kaotičnega prometa, kot zaradi prizorov, ki sva jih lahko videla ob pločnikih, pod mostovi, v jarkih.
Ljudje ležijo na tleh, nekateri zaviti v odeje, nekateri brez, nekateri spijo, drugi so budni, a se ne morejo premikati. Obraz revščine v najbolj krutem pomenu besede.
Vidiš moškega, ki se brez obeh nog plazi po cesti medtem ko ga mimoidoči prestopajo in ga niti ne opazijo.
Vidiš žensko, ki leži na hrbtu, se zvija in se smeje in joče hkrati. Morda duševno prizadeta, morda pod vplivom droge. Kdo ve. Zdi se, da to nikogar ne zanima. Vsak hiti naprej po svoji poti, že dolgo imun na takšne prizore.
Vidiš obraze ljudi, ki so v sebi že dolgo mrtvi, le še srce jim neusmiljeno utripa.
Je to prihodnost otrok, ki danes tavajo po železniških progah? Bi tako končali naši otroci iz misijona Tokai Songho, s katerimi sva se že tako močno povezala, da si kaj takšnega sploh ne moreva predstavljati? Žalostno, ampak zelo verjetno bi končali tako.
Železnica – življenjski prostor odrinjenih
Prišli smo do železniške proge, ki je v resnici mnogo več kot to. Ljudje, ki bi iz postaje radi hitro prišli v mesto, hodijo po tirih, saj se na tak način izognejo gneči in lužam na pločnikih. Za najbolj revne in odrinjene ljudi pa železnica predstavlja svojevrsten življenjski prostor.
Brezdomci sedijo na tirih, mame z otroci hodijo po tračnicah in prosjačijo za denar.
Za mnoge zapuščene otroke je železnica dom, kjer so svobodni, kjer jih nihče ne preganja, kjer imajo dovolj prostora za gibanje in konec koncev tudi več možnosti za preživetje, saj denar za hrano lahko izprosijo ali pa si ga zaslužijo z reciklažo.
Tik ob železniški progi, skupaj s številnimi lesenimi barakami, stoji nočno zavetišče za otroke Tokai, ki ga od leta 2010 vodi Oli. Tam sva srečala dvanajst otrok, starih med osem in petnajst let, ki redno prihajajo v zavetišče.
‘Večina otrok je trenutno zunaj. Delajo. Ob železniški progi je veliko odlagališč odpadkov, tam zbirajo material in ga nosijo v trgovine.’
Zavetišče je skromno, otroci spijo na lesenih posteljah in na tleh. V majhni pločevinasti kolibi jih lahko spi tudi do šestdeset, nagneteni kot sardine. Denarja za večji prostor ni, ampak kot pravi Oli, je najbolj pomembno to, da imajo svoj prostor, kjer so sprejeti in predvsem varni.
Trdo delo, od jutra do večera
Nekateri od njih že prevzemajo odgovornosti v zavetišču; pomagajo pri čiščenju hiše in pripravi dnevnega obroka za ostale otroke, čeprav se tudi sami še vedno vračajo med odpadke in zbirajo material za reciklažo.
Oli nas je peljal v eno od ločevalnic, kamor otroci prinašajo kupe vreč z nabranim odpadlim materialom.
‘Delo je zelo zahtevno. Otroci delajo ves dan, od jutra do večera. Plastiko zbirajo skupaj, v skupini po deset. V enem dnevu jim običajno uspe nabrati 60 kilogamov plastike. Cena za kilogram plastičnega materiala znaša okrog 30 takov (30 centov), ampak otroci so pogosto ogoljufani in jim reciklirnice izplačajo le 10 takov (10 centov).
To pomeni, da otroci za 12 ur težkega dela, iskanja plastike, zbiranja materiala in prenašanje težkih vreč do trgovin in zbiralnic, zaslužijo vsega 6 eurov. Ko si zaslužek med seboj razdelijo, vsakemu ostane manj kot en euro.
Malo za hrano, veliko za drogo
Na vprašanje, kako porabijo zasluženi denar, nama je Oli odgovoril:
‘Za hrano ne zapravijo veliko. Jedo malo. Večino denarja gre za drogo. Kupijo lepilo za čevlje in ga vdihavajo ali ga porabijo za kakšne tablete. Droga je velik problem pri tukajšnjih otrocih. Ko se zvečer omamijo, pridejo na postajo in tam zaspijo do jutra.’
Korak v svobodo
Veliko otrok, ki danes živi v skupnosti pri patru Riccardu, je prišlo iz Tongija.
Najprej so bili v zavetišču, z eno nogo še vedno na ulici, potem pa so zbrali pogum in odšli v nov dom, kjer imajo vse pogoje za preobrazbo svojega življenja, boljšo vzgojo, možnost šolanja in zdravega življenja v skupnosti, daleč proč od smeti, proč od hladne in neprizanesljive ulice.
Res sva vesela in hvaležna za vsakega od njih, ki je naredil korak in zaupal ljudem kot so p. Riccardo, Oli in drugi. Z odraslimi večinoma niso imeli dobrih izkušenj, zato je tak korak toliko bolj dragocen in vsega spoštovanja vreden.
Iz Bangladeša v Kalkuto
V tem času končujeva najino misijo na misijonu pri p. Riccardu, bogatejša za toliko objemov, veselja in otroške igrivosti. Bogatejša za nove lekcije, ki nama jih je Bog pripravljal po misijonarju in drugih, ki so se zavzeli in se še zavzemajo za te otroke.
Pot naju vodi naprej v Indijo. V Kalkuti so se nama odprla nova vrata, ampak več o tem bom pisal v naslednjem prispevku.
