Dve zjutraj. Bil sem na stranišču, ko sem zaslišal glasen krik. Silva. Pomislil sem, da kaj hudega sanja. A ko sem prišel v sobo, je bila luč prižgana, ona pa z razmršenimi lasmi in popolnoma budna.
‘Ščurek mi je padel na glavo!’ je zgroženo vzkliknila.‘Kaj?!’‘Ščurek. Tukaj nekje mora biti. Evo ga!’
Res je bil ščurek. Rjav, nekoliko svetleč in velik kakšnih osem centimetrov. Ulovila sva ga z brisačo, odprla vrata sobe in zletel je ven kot kakšna pikapolonica. Do takrat nisem vedel, da znajo ščurki tudi leteti.
Raj za insekte
V slumu Navotas mrgoli podgan, stenic in ščurkov. Ulični prijatelji, bi lahko rekel. Ulice so polne smeti, iz kanalizacijskih odtokov zaudarja po iztrebkih. Smrad se meša z vonjem hrane, vlage in izpušnih plinov.
A nekaj je, če insekte vidiš v smeteh in jaških na ulici, drugo pa, če ti med spanjem plezajo po obrazu. Uboga Silva.
Razburljive noči
Tisto noč, od skupaj štirih, ki sva jih preživela v hiši družine Famini, sva bolj malo spala.
Ne le zato, ker je Silva ob vsakem šumu skočila iz postelje in preiskovala teren, pač pa tudi zato, ker sva po incidentu s ščurkom luč vso noč pustila prižgano. Ugotovila sva, da je v teh okoliščinah nemara najbolje spati kar pri svetlobi in se tako izogniti novim presenečenjem.
No ja, tudi pri prižgani luči sva vsake toliko nad posteljo ob steni videla kakšno podgano, ki je iz ene odprtinice po tanki letvici tekla v drugo. Kako ji je to uspelo, brez da bi padla na najino posteljo, nama še zdaj ni jasno.
V temni ulici sluma
Robert in Harlyn Famini že 32 let živita v Navotasu. Tako kot mnogi drugi, sta tudi onadva odšla iz province (podeželja) v iskanju boljšega življenja.
Preselila sta se v to barakarsko naselje in si življenje uredila v nekakšnem bivalnem kompleksu, v kakršnem živi večina tukajšnjih prebivalcev.
Pot do njunega stanovanja iz glavne ulice vodi v precej manjšo, le kak meter ozko, temno uličico z visokimi lesenimi barakami na vsaki strani. Uličice so tako ozke in bivališča tako visoka, da sonce preprosto ne najde poti skozi. Barake se držijo druga druge in jih med seboj ločujejo le tanke lesene stene.
Družina Famini
Oče Robert je do upokojitve delal kot gasilec, medtem ko je mama Harlyn vsa leta ostala doma, vodila manjšo ‘hišno’ trgovinico z rižem in skrbela za šest čudovitih otrok. Bog jima je naklonil hčer in pet sinov, a enega izmed njih je pred tremi leti vzel nazaj k sebi. Srčna kap.
Ko sva živela pri Faminovih, sva spoznala le Harlyn, štirinajstletno hčer Hazel May in najmlajša sinova, Ramila (22 let) in Rex Johna (7 let). Roberta ni bilo, ker je tisti čas urejal hišo na podeželju, kamor se v naslednjih letih nameravajo preseliti. Ostali sinovi so se že osamosvojili in ne živijo več v slumu.
Gostoljubni, počaščeni in radovedni
Tisto, kar naju je osupnilo, je neverjetna gostoljubnost, spoštovanje in odprtost, ki nama jo ljudje v slumu izkazujejo; tako najini gostitelji, kot ljudje na ulicah. Nekaj, kar je za Filipince sicer značilno, zlasti v odnosu do belcev.
Ko hodiva po ulicah, nama ljudje mahajo, otroci tečejo za nama in vpijejo ‘Amerikano, Amerikano’, odrasli pa naju pozdravljajo: ‘Hello, sir’; ‘What is your name, sir’; ‘how are you, sir’; ‘where do you come from; sir’, znova in znova. Pogosto se želijo slikati z nama, se naju dotikati in se rokovati.
Sestra Therese nama je že na začetku povedala, da jim obiski ‘zunanjih’ gostov (še posebej, če so to belci iz bogatega zahoda), zelo veliko pomenijo. Počaščeni so in ponosni, čeprav začudeni in radovedni, kako se takšen človek lahko znajde v Navotasu in kaj neki išče tukaj.
Terapija za razvajene
Harlyn je pridna in delavna, skrbi za čisto hišo, kuha, pripravlja obroke, pere perilo, vzgaja otroke in je hkrati dvanajst ur na dan na voljo za stranke, ki prihajajo po riž.
Ko Slovenci tožimo o tem, da je življenje težko in se pritožujemo nad pogoji, v katerih živimo, v bistvu ne vemo točno, o čem govorimo.
Vsak Evropejec, ki je nezadovoljen s svojim življenjem, bi moral za nekaj časa živeti med ljudmi v slumu, kakršen je Navotas. Verjamem, da bi potem na stvari gledal z drugačnimi očmi.
Žrtev mame in očeta
Robert in Harlyn sta vse svoje življenje žrtvovala za to, da se bodo njuni otroci lahko izobrazili, si našli dobre službe in si ustvarili družine v boljših pogojih kot sama.
To jima je uspelo s podjetnostjo, iznajdljivostjo, prizadevnostjo in veliko delovno vnemo.
Izbrala sta življenje v ‘luknji’, med ščurki in podganami, v stanovanju, za katerega jima razen elektrike in vode ni potrebno plačevati ničesar – da bi le lahko privarčevala dovolj za prihodnost svojih otrok.
S pomočjo trgovinice in gasilske plače sta zanje uspela postaviti dve hiši izven sluma in delno pokriti stroške njihove izobrazbe (delno jih je krila fundacija Darilo srca). Z drugimi besedami, do skrajnosti sta se ponižala, da sta otrokom omogočila lepše in boljše življenje.
Izid?
Najstarejša sinova sta že pred leti diplomirala, si našla dobro zaposlitev, si ustvarila družini in živita izven sluma.
Ramil še vedno študira in dela v programerskem podjetju v Manili. Hazel May zaključuje osnovno šolo, najmlajši, Rex John, razposajen, navihan in neizmerno simpatičen sedemletnik, pa bi rad postal inženir. Hodi v šolo in že koraka po stopinjah svojih bratov.
Od kod sreča in zadovoljstvo?
Ko sva živela pri Faminovih in z njimi delila njihov vsakdan, sva imela lepo priložnost še enkrat ovrednotiti, kaj je tisto najbolj pomembno v našem življenju. Tisto, kar nekatere osrečuje, druge pa vedno pušča nezadovoljne in nesrečne? To so naša pričakovanja!
Niti Harlyn niti kdorkoli drug, s komer se pogovarjava v tem slumu, se ne pritožuje nad svojim življenjem. Našemu sosedu je po močnem nalivu dež zalil celo spalnico. Sedel je pri svojih vratih in mi o tem pripovedoval z nasmehom na obrazu, kot da je to nekaj najbolj vsakdanjega.
Tisti dan in še vso naslednjo noč se je po ulici slišalo vrtanje in razbijanje. Bolj malo smo spali, a zjutraj nam je z istim nasmehom veselo sporočil, da je težava odpravljena.
Z nasmehom na obrazu
Filipinci so ljudje z nasmehom na obrazu. Turisti, popotniki in tisti, ki poznajo njihovo kulturo to dobro vedo.
Nasmeh, ki ga namenjajo drug drugemu, izraža medsebojno spoštovanje, a priča tudi o notranji svobodi, ki jo človek lahko doseže le, če zniža pričakovanja in prijateljsko objame svoje življenje ne glede na to, s čim mu Bog postreže.
Operando – Bog dela zdaj!
