beautiful-woman-blur-brunette-2467396

Živi in pričuj

Pričevanje prvih kristjanov ni bilo omejeno na štiri stene njihovih domov, ampak so ga izvajali tudi v medčloveških odnosih znotraj in zunaj svoje verske skupnosti.

Poglejmo, na primer, ravnanje kristjanov med velikimi epidemijami kuge, ki so v prvih stoletjih po Kristusu preplavljale rimsko cesarstvo.

V antičnem svetu nobena vojna ni vzela toliko življenj kot kuga. Ljudje so se je bali enako, kot se mi bojimo terorizma, če ne še bolj. Niso vedeli, kaj jo povzroča, kako jo zdraviti in zaustaviti njeno širjenje v nepredstavljivo prenaseljenih mestih. 

Zato so ob izbruhu vsake epidemije premožnejše družine pobegnile na podeželje, z njimi pa tudi večina zdravnikov. Ubogi meščani so bili prepuščeni samim sebi.

Ker niso imeli zagotovljene niti najosnovnejše zdravstvene oskrbe, so množično umirali. Starši so zapuščali obolele otroke, otroci starše in sosed soseda. Krvne in prijateljske vezi pred grozečo smrtjo niso veljale nič. 

Še manj pa mnogoboštvo. Skupaj z bogatimi in zdravniki so iz svetišč pobegnili tudi duhovniki in pustili umirajoče brez duhovne podpore, ki bi jim vsaj malo olajšala trpljenje. Pograbili so svoj denar in zbežali, uboge “vernike” pa prepustili usodi. 

Ti so se v strahu pred okužbo izogibali drug drugemu in najbolj bolne metali na ulice, kjer so zapuščeni umirali poleg trupel. 

V svoji knjigi Stark ugotavlja, da je vsaka od dveh največjih epidemij, ki sta zadeli rimsko cesarstvo – prva leta 165, druga pa leta 251 -, pokosila od četrtine do tretjine prebivalstva. Presenetljivo pa dodaja, da je bilo to število znatno manjše v mestih s pretežno krščanskim prebivalstvom. Kljub epidemijam je število kristjanov še naprej naraščalo. 

Kako je to mogoče? Za začetek so kristjani živeli drugače kakor njihovi poganski sosedje. Skušali so posnemati Kristusa, kar pomeni, da so bili pripravljeni dati življenje drug za drugega. 

Medtem ko so drugi pred kugo bežali, so kristjani ostali doma, negovali svoje bolnike in lajšali trpljenje umirajočim. Negovali pa so tudi svoje poganske sosede in prijatelje, ki so jih njihovi sorodniki zapustili. 

Aleksandrijski škof Dionizij je okoli leta 260 v poročilu o eni od velikih epidemij napisal naslednje: “Večina naših kristjanov je izkazala brezmejno ljubezen in vdanost bolnikom ter se jim brez pridržkov razdajala. 

Ne meneč se za lastno varnost so jih negovali in jim služili kakor Kristusu; mnogi so se od bolnih tudi nalezli in skupaj z njimi spokojno zapustili to življenje; radovoljno so vzeli nase bolezen svojih bližnjih in prenašali bolečine… Zato se mi takšna smrt, ki je sad velike pobožnosti in močne vere, zdi v vseh pogledih enakovredna mučeništvu.”

Dionizijevo pisanje potrjujejo tudi druga antična poročila, vključno s pismom velikega sovražnika Cerkve, cesarja Julijana. Ta v pismu prijatelju izraža hudo razočaranje nad podložniki, ki so zapustili svoje bolnike in skrb zanje prepustili kristjanom. 

Takole piše: “Ti brezbožni Galilejci skrbijo ne le za svoje uboge, ampak tudi za naše, ki smo jih mi pustili brez pomoči.”

Živi in pričuj

V nesebični pomoči, ki so jo v času velikih epidemij kristjani nudili tudi poganom, vidi Stark pomemben razlog za razmah krščanstva.

Tako kot pri ženskah in družini je šlo tudi tu za demografsko vprašanje. Osnovna zdravstvena nega lahko celo med najhujšimi epidemijami zmanjša umrljivost za dve tretjini. 

Na osnovi tega dejstva je Stark izračunal, da je med epidemijami kuge umrlo veliko manj kristjanov kot poganov, kar je znatno prispevalo k njihovemu številčnemu povečanju v mestih.

Poleg višje stopnje preživetja so pogani pri kristjanih občudovali nesebično ljubezen do drugih, tudi do neverujočih. Poganom, ki v trpljenju niso videli nobenega smisla in niso bili sposobni tolažiti trpečih ter jim streči, je krščanstvo ponujalo nekaj povsem novega. 

Ponujalo jim je življenjski smisel, tolažbo in prostor v skupnosti, v kateri so ljudje drug drugega ljubili, za sočloveka skrbeli, ne pa ga zapustili.

Nek antični pogan je izjavil: “Stoiki so se naučili premagovati strah pred smrtjo s strogo samodisciplino, kristjani pa so ga premagali z vero.” 

To, kar je poganski Rim najbolj opazil in občudoval pri kristjanih, ki so jih negovali, je bila prav neustrašnost pred smrtjo. Neustrašnost velikih stoikov se ni mogla primerjati s krščansko, ki jo je, kot je poudaril škof Dionizij, spremljala tudi vedrina.

Ob vsem tem ne preseneča, da se je toliko poganov, ki so preživeli kugo po zaslugi nege kristjanov, spreobrnilo k njihovi veri. Želeli so si pač tega, kar so imeli kristjani: življenjske vedrine, veselja, poguma, medsebojne ljubezni in – dobrega zdravja. 

V času trpljenja so bile tako obljube poganskega sveta kot Kristusove obljube preizkušene z ognjem. In le slednje so preizkušnjo prestale.

Odlomek iz knjige Živi in pričuj – Kako evangelizirati katoličane

Avtor knjige: Scott Hahn

Pomagajte nam, da bomo storili še več

V društvu Operando delujemo zavzeti prostovoljci, ki nam ni vseeno za družbo v kateri živimo. Revščina, lakota in beda so neopravičljivi. Verjamemo, da je naš svet lahko lepši in boljši. Za delo, ki ga opravljamo nismo plačani; seveda pa brez finančnih sredstev ne bi mogli izvajati naših aktivnosti.

6.233€ od 10.000€ zbranih
Donacija za društvo Operando

Donacija društvu Operando

6.233€ od 10.000€ zbranih

V društvu Operando delujemo zavzeti prostovoljci, ki nam ni vseeno za družbo v kateri živimo. Revščina, lakota in beda so neopravičljivi. Verjamemo, da je naš svet lahko lepši in boljši. Po svojeh močeh želimo k temu prispevati.

Za delo, ki ga opravljamo nismo plačani; osebno plačilo ni vodilo, ki bi nas usmerjalo pri našem poslanstvu za ljudi iz obrobja naše družbe.

Seveda pa brez finančnih sredstev ne bi mogli izvajati naših aktivnosti. Spletna stran in vse kar vam nudimo brezplačno, v resnici stane.

Tudi pot, ki jo Silva in Nace Volčič potujeta po svetu, kjer prostovoljno pomagata v skupnostih in misijonih, ni najcenejša. Stroški njunega prevoza na misijone plačujemo iz računa društva Operando, ki pa je odvisen od donatorjev, sponzorjev, podpornikov in vseh drugih, ki želijo prispevati svoj del pri našem poslanstvu.

Vaš dar za Operando torej ni dar za koristi članov in prostovoljcev, pač pa se v celoti nameni za razvijanje novih projektov, za poplačilo rednih stroškov: vzdrževanje spletne strani, računovodstvo in stroškov poti naših prostovoljcev.

Vemo, da tudi vam ni vseeno. Zato vas spodbujamo, da podprete naše delo in nam omogočite, da se še naprej prizadevamo za socialno najšibkejše v naši družbi.

Pozor! Ko z vašimi donacijami presežete znesek 200 € (za ta namen ali katerega drugega), vam bomo podarili knjigo Bog dela zdaj! Po Aziji, ki sta jo napisala Silva in Nace Volčič iz njune misijonske poti čez Filipine, Vietnam, Laos, Tajsko, Mjanmar, Bangladeš in Indijo)

Spodaj lahko izberete med tremi vrstami plačila: preko položnice, preko kreditne kartice ali preko Paypala. Po uspešni transakciji preko Paypala ne pozabite klikniti povezave 'Back to website' (nazaj na stran), sicer se transakcija ne bo zaključila, donacija pa ne bo poslana.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€ One Time

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PREBERITE SI TUDI

Izziv ljubezni

Ljubezen ni sebična Drug drugega ljubite z bratovsko ljubeznijo.  Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. Rim 12,10 Živimo v svetu, ki je zaljubljen sam vase. Kultura, ki

Preberi >>

Samo ljubezen ostane

Vse mine, samo ljubezen ostane! Ta tako preprosta misel se je pred leti čedalje globlje sidrala v moje srce.  Zdravniki so bili jasni: zelo redka

Preberi >>

KDO SMO

Zakonca Silva in Nace Volčič sta se 31. marca 2016 odpravila po svetu, od skupnosti do skupnosti, od misijona do misijona, povsod tja, kjer se dobri in iskreni ljudje po najboljših močeh trudijo delati za najbolj uboge med nami – zapostavljene, prezrte in odrinjene. Več >>

ZADNJI PRISPEVKI

Ko zate moli več kot 1600 ljudi, se dogajajo čudeži!

Ljudje, ki verjamejo v Stvarnika, in svojo vero tudi živijo, se na Boga obračajo povsem spontano, brez pomišljanja. Ko pride …

Preberi →

Pečat iz džungle in prihod v Slovenijo

Misijonarji v Atalayi pravijo, da ne doživiš prave džungle, če tam vsaj malo tudi ne trpiš. ‘Selva ti vedno pusti …

Preberi →
Misijon v Peruju

Človek ni lastnik narave ampak le njen gost

‘Džungla je polna skrivnosti,’ nama je dejal misijonar p. Rosendo, ko smo zvečer sedeli na lesenem podu njegove barake v …

Preberi →
Potovanje v džunglo

Z misijonarjem Rosendom še enkrat v džunglo k Indijancem

Toliko časa se nisva javila na blogu, da sva dobila že nekaj zaskrbljenih emailov, če je z nama vse v …

Preberi →

V požgani notredamski katedrali se skriva velikonočno sporočilo

Vrnila sva se v Atalayo. Se še spominjate najine izkušnje, ko sva prvič prihajala v to mestece ob amazonskem deževnem …

Preberi →
Pachacutec

Iz Pachacuteca: Nekateri živijo v puščavi vse svoje življenje

Na glavnem letališču v Limi se je trlo ljudi, ki so čakali prišleke iz Kolumbije. Silvino letalo je imelo zamudo, …

Preberi →
Perugia

Utripava s Perugio

Prihod v Perugio je bil dramatičen, milo rečeno. Iz železniške postaje sva se čez cesto napotila na avtobusno postajališče, ker …

Preberi →

Silva iz Kolumbije: 30 dni brez Naceta

Internetna povezava nikoli ne bo mogla nadomestiti tiste povezave, ko si z drugim v živo, na štiri oči. Kmalu potem, …

Preberi →

Nace iz Peruja: 30 dni brez Silve

V zadnjih treh letih, kar s Silvo potujeva po svetu, sem napisal natanko 125 člankov. A nobeden od njih, naj …

Preberi →

Po treh letih skupnega potovanja sva se razšla

Tisto, kar sva po Riosuciu najbolj potrebovala, sta bila mir in počitek. Lagal bi, če bi rekel, da nisva čutila …

Preberi →