Share on facebook
Share on twitter
Share on email

Pričevanje prvih kristjanov ni bilo omejeno na štiri stene njihovih domov, ampak so ga izvajali tudi v medčloveških odnosih znotraj in zunaj svoje verske skupnosti.

Poglejmo, na primer, ravnanje kristjanov med velikimi epidemijami kuge, ki so v prvih stoletjih po Kristusu preplavljale rimsko cesarstvo.

V antičnem svetu nobena vojna ni vzela toliko življenj kot kuga. Ljudje so se je bali enako, kot se mi bojimo terorizma, če ne še bolj. Niso vedeli, kaj jo povzroča, kako jo zdraviti in zaustaviti njeno širjenje v nepredstavljivo prenaseljenih mestih. 

Zato so ob izbruhu vsake epidemije premožnejše družine pobegnile na podeželje, z njimi pa tudi večina zdravnikov. Ubogi meščani so bili prepuščeni samim sebi.

Ker niso imeli zagotovljene niti najosnovnejše zdravstvene oskrbe, so množično umirali. Starši so zapuščali obolele otroke, otroci starše in sosed soseda. Krvne in prijateljske vezi pred grozečo smrtjo niso veljale nič. 

Še manj pa mnogoboštvo. Skupaj z bogatimi in zdravniki so iz svetišč pobegnili tudi duhovniki in pustili umirajoče brez duhovne podpore, ki bi jim vsaj malo olajšala trpljenje. Pograbili so svoj denar in zbežali, uboge “vernike” pa prepustili usodi. 

Ti so se v strahu pred okužbo izogibali drug drugemu in najbolj bolne metali na ulice, kjer so zapuščeni umirali poleg trupel. 

V svoji knjigi Stark ugotavlja, da je vsaka od dveh največjih epidemij, ki sta zadeli rimsko cesarstvo – prva leta 165, druga pa leta 251 -, pokosila od četrtine do tretjine prebivalstva. Presenetljivo pa dodaja, da je bilo to število znatno manjše v mestih s pretežno krščanskim prebivalstvom. Kljub epidemijam je število kristjanov še naprej naraščalo. 

Kako je to mogoče? Za začetek so kristjani živeli drugače kakor njihovi poganski sosedje. Skušali so posnemati Kristusa, kar pomeni, da so bili pripravljeni dati življenje drug za drugega. 

Medtem ko so drugi pred kugo bežali, so kristjani ostali doma, negovali svoje bolnike in lajšali trpljenje umirajočim. Negovali pa so tudi svoje poganske sosede in prijatelje, ki so jih njihovi sorodniki zapustili. 

Aleksandrijski škof Dionizij je okoli leta 260 v poročilu o eni od velikih epidemij napisal naslednje: “Večina naših kristjanov je izkazala brezmejno ljubezen in vdanost bolnikom ter se jim brez pridržkov razdajala. 

Ne meneč se za lastno varnost so jih negovali in jim služili kakor Kristusu; mnogi so se od bolnih tudi nalezli in skupaj z njimi spokojno zapustili to življenje; radovoljno so vzeli nase bolezen svojih bližnjih in prenašali bolečine… Zato se mi takšna smrt, ki je sad velike pobožnosti in močne vere, zdi v vseh pogledih enakovredna mučeništvu.”

Dionizijevo pisanje potrjujejo tudi druga antična poročila, vključno s pismom velikega sovražnika Cerkve, cesarja Julijana. Ta v pismu prijatelju izraža hudo razočaranje nad podložniki, ki so zapustili svoje bolnike in skrb zanje prepustili kristjanom. 

Takole piše: “Ti brezbožni Galilejci skrbijo ne le za svoje uboge, ampak tudi za naše, ki smo jih mi pustili brez pomoči.”

Živi in pričuj

V nesebični pomoči, ki so jo v času velikih epidemij kristjani nudili tudi poganom, vidi Stark pomemben razlog za razmah krščanstva.

Tako kot pri ženskah in družini je šlo tudi tu za demografsko vprašanje. Osnovna zdravstvena nega lahko celo med najhujšimi epidemijami zmanjša umrljivost za dve tretjini. 

Na osnovi tega dejstva je Stark izračunal, da je med epidemijami kuge umrlo veliko manj kristjanov kot poganov, kar je znatno prispevalo k njihovemu številčnemu povečanju v mestih.

Poleg višje stopnje preživetja so pogani pri kristjanih občudovali nesebično ljubezen do drugih, tudi do neverujočih. Poganom, ki v trpljenju niso videli nobenega smisla in niso bili sposobni tolažiti trpečih ter jim streči, je krščanstvo ponujalo nekaj povsem novega. 

Ponujalo jim je življenjski smisel, tolažbo in prostor v skupnosti, v kateri so ljudje drug drugega ljubili, za sočloveka skrbeli, ne pa ga zapustili.

Nek antični pogan je izjavil: “Stoiki so se naučili premagovati strah pred smrtjo s strogo samodisciplino, kristjani pa so ga premagali z vero.” 

To, kar je poganski Rim najbolj opazil in občudoval pri kristjanih, ki so jih negovali, je bila prav neustrašnost pred smrtjo. Neustrašnost velikih stoikov se ni mogla primerjati s krščansko, ki jo je, kot je poudaril škof Dionizij, spremljala tudi vedrina.

Ob vsem tem ne preseneča, da se je toliko poganov, ki so preživeli kugo po zaslugi nege kristjanov, spreobrnilo k njihovi veri. Želeli so si pač tega, kar so imeli kristjani: življenjske vedrine, veselja, poguma, medsebojne ljubezni in – dobrega zdravja. 

V času trpljenja so bile tako obljube poganskega sveta kot Kristusove obljube preizkušene z ognjem. In le slednje so preizkušnjo prestale.

Odlomek iz knjige Živi in pričuj – Kako evangelizirati katoličane

Avtor knjige: Scott Hahn

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.948€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.948€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Preberite tudi...

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.948€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.948€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€