Pričevanje prvih kristjanov ni bilo omejeno na štiri stene njihovih domov, ampak so ga izvajali tudi v medčloveških odnosih znotraj in zunaj svoje verske skupnosti.
Poglejmo, na primer, ravnanje kristjanov med velikimi epidemijami kuge, ki so v prvih stoletjih po Kristusu preplavljale rimsko cesarstvo.
V antičnem svetu nobena vojna ni vzela toliko življenj kot kuga. Ljudje so se je bali enako, kot se mi bojimo terorizma, če ne še bolj. Niso vedeli, kaj jo povzroča, kako jo zdraviti in zaustaviti njeno širjenje v nepredstavljivo prenaseljenih mestih.
Zato so ob izbruhu vsake epidemije premožnejše družine pobegnile na podeželje, z njimi pa tudi večina zdravnikov. Ubogi meščani so bili prepuščeni samim sebi.
Ker niso imeli zagotovljene niti najosnovnejše zdravstvene oskrbe, so množično umirali. Starši so zapuščali obolele otroke, otroci starše in sosed soseda. Krvne in prijateljske vezi pred grozečo smrtjo niso veljale nič.
Še manj pa mnogoboštvo. Skupaj z bogatimi in zdravniki so iz svetišč pobegnili tudi duhovniki in pustili umirajoče brez duhovne podpore, ki bi jim vsaj malo olajšala trpljenje. Pograbili so svoj denar in zbežali, uboge “vernike” pa prepustili usodi.
Ti so se v strahu pred okužbo izogibali drug drugemu in najbolj bolne metali na ulice, kjer so zapuščeni umirali poleg trupel.
V svoji knjigi Stark ugotavlja, da je vsaka od dveh največjih epidemij, ki sta zadeli rimsko cesarstvo – prva leta 165, druga pa leta 251 -, pokosila od četrtine do tretjine prebivalstva. Presenetljivo pa dodaja, da je bilo to število znatno manjše v mestih s pretežno krščanskim prebivalstvom. Kljub epidemijam je število kristjanov še naprej naraščalo.
Kako je to mogoče? Za začetek so kristjani živeli drugače kakor njihovi poganski sosedje. Skušali so posnemati Kristusa, kar pomeni, da so bili pripravljeni dati življenje drug za drugega.
Medtem ko so drugi pred kugo bežali, so kristjani ostali doma, negovali svoje bolnike in lajšali trpljenje umirajočim. Negovali pa so tudi svoje poganske sosede in prijatelje, ki so jih njihovi sorodniki zapustili.
Aleksandrijski škof Dionizij je okoli leta 260 v poročilu o eni od velikih epidemij napisal naslednje: “Večina naših kristjanov je izkazala brezmejno ljubezen in vdanost bolnikom ter se jim brez pridržkov razdajala.
Ne meneč se za lastno varnost so jih negovali in jim služili kakor Kristusu; mnogi so se od bolnih tudi nalezli in skupaj z njimi spokojno zapustili to življenje; radovoljno so vzeli nase bolezen svojih bližnjih in prenašali bolečine… Zato se mi takšna smrt, ki je sad velike pobožnosti in močne vere, zdi v vseh pogledih enakovredna mučeništvu.”
Dionizijevo pisanje potrjujejo tudi druga antična poročila, vključno s pismom velikega sovražnika Cerkve, cesarja Julijana. Ta v pismu prijatelju izraža hudo razočaranje nad podložniki, ki so zapustili svoje bolnike in skrb zanje prepustili kristjanom.
Takole piše: “Ti brezbožni Galilejci skrbijo ne le za svoje uboge, ampak tudi za naše, ki smo jih mi pustili brez pomoči.”
Živi in pričuj
V nesebični pomoči, ki so jo v času velikih epidemij kristjani nudili tudi poganom, vidi Stark pomemben razlog za razmah krščanstva.
Tako kot pri ženskah in družini je šlo tudi tu za demografsko vprašanje. Osnovna zdravstvena nega lahko celo med najhujšimi epidemijami zmanjša umrljivost za dve tretjini.
Na osnovi tega dejstva je Stark izračunal, da je med epidemijami kuge umrlo veliko manj kristjanov kot poganov, kar je znatno prispevalo k njihovemu številčnemu povečanju v mestih.
Poleg višje stopnje preživetja so pogani pri kristjanih občudovali nesebično ljubezen do drugih, tudi do neverujočih. Poganom, ki v trpljenju niso videli nobenega smisla in niso bili sposobni tolažiti trpečih ter jim streči, je krščanstvo ponujalo nekaj povsem novega.
Ponujalo jim je življenjski smisel, tolažbo in prostor v skupnosti, v kateri so ljudje drug drugega ljubili, za sočloveka skrbeli, ne pa ga zapustili.
Nek antični pogan je izjavil: “Stoiki so se naučili premagovati strah pred smrtjo s strogo samodisciplino, kristjani pa so ga premagali z vero.”
To, kar je poganski Rim najbolj opazil in občudoval pri kristjanih, ki so jih negovali, je bila prav neustrašnost pred smrtjo. Neustrašnost velikih stoikov se ni mogla primerjati s krščansko, ki jo je, kot je poudaril škof Dionizij, spremljala tudi vedrina.
Ob vsem tem ne preseneča, da se je toliko poganov, ki so preživeli kugo po zaslugi nege kristjanov, spreobrnilo k njihovi veri. Želeli so si pač tega, kar so imeli kristjani: življenjske vedrine, veselja, poguma, medsebojne ljubezni in – dobrega zdravja.
V času trpljenja so bile tako obljube poganskega sveta kot Kristusove obljube preizkušene z ognjem. In le slednje so preizkušnjo prestale.
Odlomek iz knjige Živi in pričuj – Kako evangelizirati katoličane
Avtor knjige: Scott Hahn
