Dve stvari sta, ki med ljudmi v Braziliji vnemata pogovore: nogomet in hrana. O nogometni evforiji sem že pisal. Potem ko je Brazilija izpadla iz boja za odličja, so se strasti polegle.
Brazilija mora izgubiti!
Eden redkih, ki se je veselil poraza brazilske reprezentance, je bil pater Giovanni:
‘Boljše kot gre Braziliji na svetovnem prvenstvu, bolj nori so ljudje. Težava je, ker nogomet postane tako pomemben, da se ljudje ukvarjajo samo še s tem, brazilska vlada pa to izkoristi za poteze, ki služijo zgolj njej in ne ljudstvu. Najbolj usodne politične odločitve se dogajajo prav med nogometnim prvenstvom, ko so glave razgrete, zavest ljudi pa zožana zgolj na žogo in gol.’
Kako ne bi verjela misijonarju, ki že osemnajst let živi v Braziliji?
Hrana – povezuje in združuje
Hrana v Braziliji je nekaj, kar povezuje in združuje ljudi. Ima močno socializacijsko komponento; druženja, praznovanja, izkazovanje spoštovanja, vse to se dogaja za obloženo mizo, pa čeprav si to marsikdo težko privošči.
Posledico te kulturne značilnosti sva s Silvo kmalu opazila tudi na tehtnici.
‘Mislim, da je pokvarjena,’ sem rekel Silvi, ko sem prvič stopil nanjo.
Ko jo je preizkusila tudi ona, sva se morala hitro sprijazniti z dejstvom, da sva v pičlem enem mesecu dobila vsak svojih sedem kilogramov.
Mi casa es Tu casa
Ljudje naju stalno vabijo na obiske in kosila. Na tak način nama želijo izkazati svoje spoštovanje, dobrodošlico in veselje, da z njimi deliva njihovo realnost. Na tak način izražajo gostoljubje in svojo odprto naravo.
‘Mi casa es Tu casa (moja hiša je tvoja hiša)’ pogosto slišiva, ko prvič stopiva skozi vrata. Brazilci znajo deliti z drugimi!
Kako se upreti dobrotam?
Vse to je izjemno lepo, seveda, ampak vprašanje pri hrani je, koliko tega lahko prenese telo.
Znano je, da Brazilci spadajo v sam svetovni vrh po prekomerni telesni teži.
Meso, cvrtje, kruh, testenine in predvsem sladkor, ki ga dodajajo vsepovsod, celo v že tako sladke sveže iztisnjene naravne sadne sokove, vse to se kopiči v telesu in jemlje energijo. Vsaj pri nama je tako.
Pater Lucas nama je kazal svoje fotografije, ko je pred tremi leti prišel v Brazilijo. Bil je vitek in suh kot trlica. Po treh letih obiskovanj družin in sprejemanja vabil na kosila in večerje, je pridobil več kot 20 kilogramov. Zdaj se je končno odločil za spremembo.
Za misijonarje, duhovnike, pa tudi obiskovalce kot sva midva, je odločitev za zdravo prehrano delikatna stvar. Ne toliko zato, ker te dobra hrana zlahka premami, ampak predvsem zato, ker tukaj ljudje to težko sprejmejo, še težje razumejo.
Če ne sprejmeš vabila ali ne poješ vsega kar ti pripravijo (in tega ni malo!), so lahko užaljeni in to razumejo kot izraz nespoštovanja in nehvaležnosti.
Ne glede na vse, hrana je res dobra!
Kadar Italijani izražajo zadovoljstvo ob okusnem obroku, to pokažejo tako, da svoj kazalec ‘vrtajo’ v lice. Brazilci to storijo drugače: s prsti si primejo uho in ga nekajkrat povlečejo navzdol. Samo kot zanimivost.
Slavni Churrasco
Skorajda ni gospodinjstva v Braziliji brez churrasciere (čuraskiere). To je žar za pripravo slavnega churrasca – na grilu pečenega mesa (običajno govedine), dobro posoljene, brez kakršnihkoli drugih dodanih začimb.
Churrasco bo verjetno prva stvar, kamor vas bodo povabili, če boste kdaj obiskali Brazilijo.
Nedeljski gril
Družine ga običajno pripavljajo v nedeljo in praviloma nikoli zgolj le zase. Prijatelji in sorodniki se vabijo med seboj in od zgodnjega popoldneva do večera preživijo skupaj, pečejo žar in pijejo brazilsko pivo. Vsak gost navadno prinese s seboj kaj svojega, tako da je hrane res na pretek.
Okusna govedina
Govedine, kakršno lahko okusite v Braziliji, najbrž ne boste okusili nikjer drugje. Meso je izjemno kakovostno, kar se v glavnem pripisuje načinu vzreje goveda.
Brazilija ima ogromno neposeljenih travnatih površin, zato so krave le redko v hlevih, kot smo tega navajeni pri nas. Prosta reja in zdrava hrana pomembno vplivajo na okus mesa.
Govedina je tudi relativno poceni, zato si jo lahko privoščijo tudi manj premožni ljudje.
Cene kot pri nas
Sicer pa je hrana draga. Tako kot pri drugih dobrinah v Braziliji so cene živil popolnoma primerljive s Slovenijo in Evropo. Za ljudi iz roba družbe so takšne cene nedosegljive – minimalna brazilska plača znaše le okrog 230 €!
Trgovine torej bolj ali manj živijo od premožnejših ljudi. Znan je statistični podatek, da 10% najbogatejših Brazilcev ustvari skoraj polovico vsega brazilskega prihodka.
Brazilska fižolova mineštra
Če boste kdaj prišli v Brazilijo, boste bržkone poizkusili tudi feijoado (fežoado), eno najslavnejših brazilskih jedi.
Gre za mineštro iz črnega fižola, kuhano s svinjino ali govedino, lahko tudi z dodatki suhega mesa ali svinjske klobase.
V preteklosti je bila feijoada jed revežev. Ti so fižolu dodajali kakršnekoli živalske ostanke, ki so jih bogatejši zavračali; svinjska ušesa, rep, parklje, nos, karkoli je pač ostalo.
Ampak danes je to tradicionalna jed, ki jo jedo vsi in jo cenijo v vseh regijah države.
Pão de queijo
Še posebej v Sao Paulu je zelo popularen ‘pão de queijo’, znan kot brazilski sirov kruh. Nekvašeno testo in sir oblikujejo v kroglice, ocvrejo in jih postrežejo tople. Brazilci ga radi jedo za zajtrk ali malico, sicer pa ga prodajajo v skoraj vsakem lokalu s hitro prehrano. Vredno ga je poizkusiti.
Acaí
Naj omenim še acaí, sadje, ki je sicer znano po vsem svetu, a izhaja prav iz Brazilije, natančneje iz province Pará.
Po barvi in obliki še najbolj spominja na borovnice, okus pa je precej drugačen. Iz njega pripravljajo sveže napitke, najpogosteje pa ga prodajajo kot sladoled z dodatkom čokolade, lešnikov, smetane, kondenziranega mleka ali drugega sadja.
Čez brazilsko sadje ga ni
Tako okusnega sadja nisva uživala niti v najbolj tropskih azijskih deželah.
Banan je denimo vsaj pet vrst, in če bi jo jedel z zaprtimi očmi, bi včasih težko ugotovil, da jem banano, tako drugačne so od tistih, ki jih kupujemo doma. Nekatere bolj sladke, druge manj, vse pa zares izvrstnega okusa.
Od sadja jeva tudi veliko papaje, manga, lubenic, melon, mandarin (še posebej dobre so Tangerine), Silva obožuje marakujo, in še kar nekaj drugega sadja, katerih imen sploh ne poznava.
Zdrava verzija krompirja
Omembe vredna je tudi manjoka (mandioca), ki jo v Braziliji pogosto uživajo namesto krompirja. Pravijo, da je to zdrava različica krompirja, saj ne vsebuje glutena in ne redi (v to nisem povsem prepričan).
Pripravlja se ocvrta, kuhana, kot priloga glavnim jedem ali kot sladica. Manijokine palačinke so lahko sladke (s čokolado, sadjem, kondenziranim mlekom) ali slane (z maslom, sirom in salamami).
Obisk pri Paulo Moroniu
Pred časom smo se s patrom Lucasom za dva dni odpravili v mesto Orinhos, štiri ure vožnje iz Hortolandije.
Orinhos je še vedno v regiji Sao Paula, a tik ob meji s provinco Paraná. Tja nas je povabil Paulo Moroni, nekoč duhovnik in ksaverijan, potem pa je zapustil redovno skupnost in duhovniški stan ter si ustvaril družino.
Iz mesta na podeželje
Poleg ogleda nogometne tekme, peke churrasca in okušanja sladic, smo se odpravili ven iz mesta, na posest, ki je last Paulovega prijatelja. Bilo je prvič, odkar sva prišla v Brazilijo, da sva se nadihala svežega zraka in doživela brazilsko naravo.
Zanimivo si je bilo ogledovati prostranost podeželja in bujno tropsko zelenje, ki je v Braziliji še posebej izrazito.
Spoznavala sva sadno drevje, ki ga pri nas ne poznamo in s starim ročnim stiskalnikom ‘ožemala’ sladkorni trs. Napolnila sva cel vrč z naravno sladko vodo – nekaj, kar sva nazadnje pila šele pred enim letom v Vietnamu.
Operando.
