V 30 dneh je pomoč dobilo 14.000 ljudi!

Tako, delo v centru za razdeljevanje hrane sva uspešno zaključila. S tem se končuje še eno poglavje na najini poti in odpira novo. Jutri odhajava proti Španiji. Lahko bi odšla z letalom ali vlakom, a sva se odločila, da ubereva bolj zanimivo in vznemirljivo možnost – avtostop.

Avtostop – zanimivo in vznemirljivo

Po mojih izkušnjah avtostopanja so Francozi (za razliko od Italijanov) mnogo bolj odprti, kar se tiče ustavljanja. Zato predvidevam, da je 1000 km v dveh dneh realno dosegljiv cilj. Jutri do Clermonta – Ferranda, približno 500 km od Pariza, v nedeljo ostalih 500 do meje s Španijo. Od tam pa z vlakom do Barcelone.

Poceni sobica za dva

V Clermont – Ferrandu sva za pičlih 20€ na noč (za oba) najela sobo preko portala Airbnb.

O tem, kako najdeva ugodno prenočišče, sva pisala tukaj. Če radi potujete in ste na ‘low budgetu’, potem je Airbnb prava izbira.

V kolikor še niste prijavljeni na portal, se lahko prijavite tukaj. S klikom na ta link in z registracijo v sistem, vam Airbnb podari 31 €, kar lahko pomeni tudi do dve nočitvi brezplačno. Zagotovo se splača!

Esat-Regain Paris

V prejšnjem prispevku sem napisal, da bova tokrat objavila kratek pogovor z direktorjem organizacije Esat Regain Paris, socialnega podjetja v Parizu, ki je poleg drugih tudi nosilec projekta Avgustovska pomoč pri razdeljevanju hrane.

Phillip Brouant je prijazno privolil v pogovor in nama postregel z zanimivimi informacijami o svojem delu in socialnih razmerah v Franciji. Po končanem pogovoru sva mu z velikim veseljem predala darove, ki ste jih velikodušno namenili tej organizaciji. Še enkrat hvala za vaš prispevek!

Ste vodja organizacije Esat-Regain Paris, lahko na kratko predstavite vaše delovanje in aktivne projekte?

Esat Regain Paris je pravzaprav socialno podjetje, katerega dejavnost posega v različne sfere socialne problematike v Franciji, zlasti v Parizu. Smo sicer manjša tovrstna organizacija, vendar neodvisna od drugih, kar je naša velika prednost. Zaposlujemo 130 ljudi, med njimi veliko takšnih, ki težko najdejo zaposlitev ali pa sploh nimajo možnosti za to. Pravzaprav delujemo na treh glavnih področjih:

Prvi je projekt Esat, katerega glavni cilj je zaposlovanje socialno šibkih in težko zaposljivih ljudi. Pri nas so ti ljudje zaposleni v delavnicah, ki odgovarjajo na različne potrebe trga. Drugim aktivno pomagamo najti zaposlitev in se vključimo v njihovo profesionalno življenje tako, da ostanemo z njimi v stiku tudi po tem, ko so že zaposleni. Nudimo jim vso potrebno podporo in znanje, da ohranijo službo in zaživijo dostojno življenje.

Drugi projekt je nastanitev ljudi v stanovanja, katerih lastniki smo. Tukaj želimo pomagati zlasti bolnikom s težkimi kroničnimi boleznimi, kot so rak, Aids in druge. Želimo si, da bi ti ljudje imeli kar najboljše pogoje za svoje zdravljenje in prenašanje vseh izzivov, ki jih te bolezni prinašajo v njihova življenja.

In tretji, seveda, Avgustovska pomoč pri razdeljevanju hrane, ki sta ga tudi vidva dobro spoznala. To je hkrati tudi naš prvi projekt, naš otrok, iz katerega se je razvila celotna organizacija, kakršna je danes. Projekt je leta 1994 ustanovil diakon Perre Lanne, ki je prepoznal ‘avgustovsko vrzel’, ko dobrodelne organizacije zaprejo svoja vrata zaradi počitnic, ljudje, ki so odvisni od njih pa ostanejo brez obrokov. Slogan akcije je zato zelo pomenljiv: Lakota ne odhaja na počitnice.

Tisto, kar naju je še posebej nagovorilo pri projektu razdeljevanja hrane, je odlična organizacija in utečenost. Koliko paketov hrane je bilo vse skupaj razdeljenih v tem mesecu?

Rezultati so odlični, kot vsako leto. V devetih razdelilnicah v Parizu je bilo razdeljenih približno 700.000 paketov, ali drugače, 14.000 ljudi je bilo deležnih naše pomoči.

Koliko pa je bilo prostovoljcev?

Vseh skupaj jih je bilo 350 – in dva Slovenca (smeh). Od teh je bilo 20 takšnih, ki so sicer zaposleni v Esatu in štirje prestopniki, ki so delo opravljali kot obliko kazni.

Kaj vas navdihuje pri vašem delu?

Morda to, da puščamo konkretno sled v vsakdanjem življenju tistih, ki potrebujejo pomoč. Ne le pri razdeljevanju hrane ampak tudi pri tem, da jim pomagamo najti zaposlitev in jih vključiti v družbo. Vsak dan je drugačen, tudi potrebe ljudi so različne. Navdihujoče je dejstvo, da se v delo vključuje toliko posameznikov, ki so prostovoljno, brez plačila, pripravljeni pomagati.

V člankih sva velikokrat pisala o tem, da imajo tudi ubogi svojo vlogo. Niso le prejemniki, so tudi tisti, ki lahko veliko dajo. Česa nas po vašem mnenju ti ljudje lahko naučijo? Česa denimo učijo vas?

S tem se popolnoma strinjam. Ti ljudje dejansko z nami delijo vse tisto, kar v trenutni situaciji imajo. Učijo nas ponižnosti in dostojanstva. Kljub materialni revščini in šibkosti ohranijo dvignjeno glavo in ne izgubijo upanja. Borijo se. Hkrati nam sporočajo, da jih ne smemo soditi. Tako kot se ti ljudje znajdejo v težkih okoliščinah, se jutri lahko znajde vsak izmed nas.

Tako kot druge evropske države, se tudi Francija sooča z izzivi na socialnem področju. Lahko izpostavite njene največje?

Tako je. Tako kot povsod drugod, je tudi v Franciji veliko problemov. In žal gredo stvari na slabše. Posebej bi izpostavil osamljenost ostarelih ljudi. Humanitarne organizacije v Franciji so zelo razdrobljene in vsaka ozko usmerjena na svoje področje. Res je, da je pripravljenost ljudi za pomoč velika, vedno večja, kar je dobro, a država po drugi strani vedno manj sredstev namenja za dobrodelne projekte, kar vsekakor zavira naš razvoj.

Problematika priseljencev v Franciji je prav tako pereča. Glavnina teh so muslimani in več kot jasno je, da se Francija sooča z unikatnim problemom – krizo identitete. Čeprav je tem ljudem potrebno pomagati, jim zagotoviti mesto v družbi in omogočiti dostojno življenje, pa vendar ne smemo dopustiti, da bi vplivali na identiteto naše družbe. Ker smo Francozi v tem oziru mlačni, so njihova prizadevanja uspešna. Žal.

Je obstoječi sistem prostovoljcev v Franciji še vzdržen glede na vse večje socialne probleme in potrebe v državi?

Kot rečeno, prostovoljcev je veliko in nastaja vedno več organizacij, ki želi spremeniti socialno sliko Francije. Problem je v tem, da nimajo dobrih pogojev za svoje delo. Ker država ne namenja dovolj finančnih spodbud, so prisiljene na trgu iskati priložnosti, kjer pa jih seveda čakajo povsem drugačni izzivi.

p.s. Če se vam je utrnilo kakršnokoli vprašanje ali misel, jo z nami podelite spodaj pod komentarji. Prispevek pa seveda lahko podelite tudi s svojimi prijatelji na socialnih omrežjih.