Teden v Madridu

Prišla sva v Madrid. Iz Villene v prestolnico Španije sva se peljala z dekletoma, ki sicer živita v Madridu, a sta bili v mestu v času pomembnega praznika.

Praznik Mavrov in kristjanov

V to majhno mestece sva prispela, ko je bila Fiesta de Moros y Cristanos (Praznik mavrov in kristjanov), na vrhuncu. Praznovanje, ki vsako leto traja od 4. do 9. septembra je posvečen Naši Gospe Kreposti (Nuestra Senora de las Virtudes), zaščitnici Villene.

Domačini so bili oblečeni v noše, veselo razpoloženje pa je vladalo vse do zgodnjega jutra. Preveč sva bila utrujena, da bi se pridružila množici, zato sva se po hitrem postopku spravila v posteljo.

Pet dni pri Luciji

V Madridu sva preko Airbnb najela sobico in upala, da bova v kratkem našla primerno skupnost ali dobrodelno organizacijo, kamor bi se lahko vključila kot prostovoljca.

Nastanjena sva bila nekoliko izven strogega centra mesta, na ulici General Ricardos, a še vedno v obljudenem predelu Madrida, z dobrimi transportnimi povezavami.

Lucia, dekle, ki naju je gostila, je bila prijetna gostiteljica in je poskrbela, da sva se lahko udobno namestila in imela vse potrebno za pisanje in raziskovanje.

Punca je ravno v tistih dneh oddajala magistrsko nalogo na filozofski fakulteti v Madridu, zato ni imela veliko časa za druženje in pogovor, a smo kljub temu izmenjali nekaj zanimivih misli o sodobni filozofiji in religiji.

Betel – obnavljanje zlomljenih življenj

Tudi midva s Silvo sva imela jasno nalogo pred seboj. Nemudoma sva se lotila dela.

Prva organizacija, ki sva jo obiskala, se imenuje Betel. Gre za evangeličansko mednarodno skupnost, katere glavno poslanstvo je pomoč odvisnikom od drog in alkohola. Kot pravi njihov slogan: Dedicated to restoring broken lives (Predani obnavljanju zlomljenih življenj).

Mednarodna skupnost

Betel je prisoten v več kot sto mestih v 24 državah po svetu. Njegovi začetki segajo skoraj trideset let nazaj, ko se je v mestnem okrožju San Blas v Madridu, manjša skupina protestantskih pastorjev, začela posvečati narkomanom in ljudem odrinjenim na rob družbe.

Glavni sedež Betela je prav v Madridu in kot sva ugotovila, ne tako zelo daleč od najinega bivališča, tako da sva se tja lahko odpravila kar peš. Vstopila sva v moderno in prostorno poslopje, kjer naju je neki pastor prijazno pospremil v prvo nadstropje. Stopil je v pisarno, da bi našel primernega sogovornika za naju.

Judy

Iz pisarne je prišla Judy Patterson, Novozelandčanka, ki je prišla v madridski Betel kot misijonarka. Drugi angleško govoreči je ameriški pastor Elliot, odgovorni za celotno skupnost. V tistih dneh je bil Elliot v Združenih državah, zato sva se lahko pogovorila le z njo.

Na kratko sva predstavila projekt Operando, razložila, da iščeva skupnosti, ji predstavila blog, razložila, da redno piševa prispevke o najini poti in skupnostih, kjer bivava in zbirava donacije zanje. Potem naju je Judy peljala po centru in nama podrobno predstavila način delovanja Betela ter načela, za katerimi stojijo.

Neodvisni od države in donatorjev

Od vseh stvari se mi je zdelo najbolj zanimivo to, da se skoraj v celoti (95%) financirajo sami in tako niso odvisni niti od donatorjev niti od pomoči države. Kako jim to uspe?

Podjetni so. V centru imajo denimo lastnega zobozdravnika, ki opravlja zobozdravstvene storitve ne le za člane skupnosti, torej odvisnike in zaposlene, pač pa tudi za ljudi od zunaj, po bistveno nižji ceni, kot drugi zobozdravniki.

Imajo lastno restavracijo, pekarno, lokal (alkohola ne točijo) in široko mrežo trgovin, kjer prodajajo vse, od rabljenega pohištva, ki jim ga ponavadi podarijo ljudje, do starih predmetov, oblek in obutve po smešno nizkih cenah.

Poslanstvo Betela

Vse to prinaša pomemben del prihodkov, s pomočjo katerih opravljajo svoje osnovno poslanstvo: postavljanje novih cerkva in skupnosti, pomoč odvisnikom, da spremenijo način življenja in postanejo aktivni člani skupnosti, morda celo kot pastorji.

Potem naju je povabila na kosilo v jedilnico, kjer dnevno obedujejo člani skupnosti. Ob našem slovesu nama je obljubila, da nama bo sporočila odločitev pastorja Elliota, ko mu bo predstavila najin projekt.

Francova zapuščina

Ko sva odhajala od tam, sva imela dober občutek. Želiva si delati v skupnosti ali komuni, kjer okrevajo odvisniki. Droge so eden žgočih problemov v Španiji, zlasti v večjih mestih kot sta Madrid in Barcelona.

Režim diktatorja Franca je v Španiji, kot pravijo tukaj, pustil pravo socialno, moralno in duhovno razdejanje. Zato bi na tem področju prispevala s toliko večjim veseljem.

A se na tej točki še nisva želela ustaviti. Želela sva obiskati vsaj še eno skupnost v Madridu.

Lucia nama je pripovedovala o katoliški organizaciji Mensajeros de la paz (Prinašalci miru), ki jo je v Madridu ustanovil padre Angelo.

Mensajeros de la Paz

Oče Angel Garcia Rodrigez je eden bolj znanih duhovnikov v Španiji. Svojo organizacijo, ki se prvenstveno posveča ljudem iz ulice in vsem drugim socialno šibkim posameznikom in družinam, je uspel razširiti po vsej Španiji in onkraj nje.

Ker Oče Angel veliko potuje, ga nisva uspela srečati na sedežu organizacije. Tako sva projekt predstavila odgovorni za stike z javnostjo in prostovoljce.

Z navdušenjem je poslušala o ideji, o najinem potovanju, o tem, kako obiskujeva skupnosti, o najinih prostovoljskih aktivnostih in donacijah, ki jih prispevamo skupaj z bralci bloga in prijatelji Operanda.

Tudi po tem srečanju sva se domov vračala z dobrim občutkom. Zdaj bova počakala na odgovore in se pripravila na delo.

Izziv na najini poti

Eden od izzivov na najini poti je iskanje namestitve. Seveda, ugodno prenočišče lahko najdeva kjerkoli, a dejansko si želiva, da bi namestitev našla v okviru organizacije ali skupnosti, ki ji pomagava.

Na tak način ostajava z njimi tesneje povezana in imava delo dovolj blizu, da ne trošiva denarja za prevoz.

Če organizacija nima prostora za prenočišče, potem seveda iščeva možnosti izven nje. V Parizu sva imela srečo, saj nama je Slovenska katoliška misija omogočila brezplačno bivanje vse dokler sva ostala v Franciji. Ko sva želela prispevati vsaj nekaj denarja za prenočišče, so nama takole odgovorili:

‘Naj gre denar tistim, ki ga potrebujejo bolj kot mi. Seveda imamo s hišo tudi mi stroške, ampak verjamemo, da Bog poskrbi za svoje!’

Zavrnitev je del poti

Po takšnih gostoljubnih gestah boste verjetno razumeli najino razočaranje, ko v nobeni od teh organizacij niso našli interesa za sodelovanje, kaj šele mesta za najino namestitev. Težko sva razumela njihov površni odgovor, da takšen način sodelovanja pač ni del ustaljene rutine organizacije.

Pastor Elliot je celo dejal, da ne vidi nobenega smisla v tem, da bi Operando daroval denar za Betel, saj se ta v največji meri financira sam.

S Silvo sva lahko le skomignila z rameni in razmišljala o najinem naslednjem koraku. Dejstvo je, da si prav dolgo nisva mogla privoščiti bivanja v najetih stanovanjih. Na tako dolgi poti kot je najina, morava biti ves čas zelo preudarna z denarjem in ga kar najbolj racionalno razporejati.

Nazaj v Barcelono

V Barceloni imava Roxano. Se spomnite najine gostiteljice, o kateri sem pisal v prejšnjem prispevku? Z Roxano smo postali prijatelji in preden sva odšla iz Barcelone v Madrid nama je dejala, da bi naju z veseljem še gostila, če bova potrebovala pomoč. Mogoče pa je čas, da se obrneva na prijatelja!

Po slabem tednu Madrida sva se odločila, da se vrneva v Barcelono in skupnosti iščeva tam. Dobrodelnih organizacij je veliko in prepričana sva bila, da bova mnogo lažje iskala svoje mesto, če ne bova preveč obremenjena s stroški.

Iskanje se nadaljuje

Zdaj sva torej spet v Barceloni, v polnem pogonu pri iskanju možnosti za prostovoljno delo. Roxana je izvrstna gostiteljica in odlična poslušalka. Veliko nama je povedala o Špancih, o kulturi in njihovem karakterju.

Ko sem jo nekoč pri kosilu vprašal, v čem vidi največjo razliko med Perujci (Roxana je Perujka) in Španci, ni dolgo premišljevala:

‘Zdi se mi, da je največja razlika v gostoljubnosti. V Peruju, in nasploh v Latinski Ameriki, te ljudje hitro sprejmejo in ti ponudijo vse, kar imajo. Odprejo ti vrata svoje hiše, postaneš njihov. V Španiji je drugače. Ljudje so bolj nezaupljivi, težje pridobiš prava prijateljstva in včasih lahko odnos traja tudi več mesecev ali let, preden te povabijo v svoj dom in te pogostijo.

Špansko kulturo in navade še vedno premalo poznava, da bi si lahko na podlagi tega ustvarila prepričanje. Vsekakor pa jih želiva spoznati bolje!