Do dne, ko sem se lotila zbiranja podatkov o svetnici, ki jo želim tule predstaviti, sem o njej vedela le malo. Le, da je krstna zavetnica Zali, hčerki mojih znancev.
Ko sem svetničino ime vpisala v Googlov iskalnik, sem takoj pod podatki o sveti Rozaliji iz Lime našla še navedek o mučenki sveti Rozaliji iz Palerma, ki je pričevala za Kristusa domnevno med Dioklecijanovim preganjanjem kristjanov.
Njeno življenje je torej potekalo več kot tisočletje pred življenjem sv. Roze iz Lime. Obe Rozaliji pa imata skupno to, da sta v ljubezni do Kristusa šli do konca.
Isabel de Flores
Roza se je rodila v družini kolonialnih priseljencev 20. aprila 1586 kot deseta izmed trinajstih otrok. Oče je bil španski kolonialni vojak, mati pa Kreolka.
Pri krstu je prejela ime Isabel (Elizabeta) de Flores. Neka Indijanka, ki je služila dekličini družini, je njen lepi obraz primerjala roži in jo že od malih nog klicala Roza (roža ali vrtnica).
Odrešeniku je želela pripadati in ugajati že kot otrok. Nikoli ni marala, če je kdo občudoval njeno lepoto. Svoje telo je pokorila na vse mogoče načine, da bi bila njena duša čim bolj razpoložljiva za Boga.
Globoko prijateljstvo z Jezusom Kristusom
Pri desetih letih se je z družino preselila v andsko mestece Quives, še vedno v provinci Lima. Tam je prejela sveto birmo.
Njeni biografi trdijo, da ji je bivanje v tem andskem, višjeležečem mestu pustilo neizbrisne spomine na trpljenje staroselcev v rudnikih in na njihovo težaško delo v verigah in okovih. Njen oče je bil namreč administrator teh rudnikov.
Ko je bila stara dvajset let, se je družina vrnila nazaj v Limo. V mestu ni bilo samostana dominikank, h katerim je želela vstopiti. Kmalu je spoznala, da Bog želi, da se pridruži sestram tretjega reda sv. Dominika.
Tako je z veseljem oblekla njihovo redovno obleko. To dejanje jo je sicer ločilo od posvetnosti, ne pa tudi od ljudi, potrebnih pomoči. Njim in Jezusu je posvetila svoj apostolat molitve ter pokore.
Vse življenje je bilo podrejeno molitvi
Poleg nošenja redovne obleke je svet premagovala tudi z napol puščavniškim umikom v hišici na vrtu, kar so ji domači dovolili, ko so uvideli njen nagib k svetosti.
Do opoldneva je tam molila in premišljevala, ob popoldnevih pa se je ukvarjala z izdelovanjem ročnih izdelkov in gojenjem cvetja na vrtu.
S prodajo tega je prispevala v domači proračun in zbirala denar za pomoči potrebne. Bolne in revne je velikokrat sprejemala in negovala v svoji hiški na vrtu.
Čeprav ni bila deležna formalnega šolanja, jo je odlikovala nekakšna nadnaravna modrost in veliko znanje, ki je bilo prav gotovo dar Svetega Duha.
Svoja zadnja tri leta zemeljskega življenja je preživela v hiši prijateljice plemiškega rodu, kjer je ustanovila prvi samostan kontemplativnega reda na tleh Južne Amerike. Postala je njegova prva redovnica.
Njena zadnja pot in srečanje z Ljubljenim
Nočno delo ter molitev, ostra pokora, pritrgovanje pri hrani in kronična mrzlica so použili njene moči. Bolezen je potrkala na vrata in jo položila v posteljo.
Vstala je samo še za nebesa, kar se je zgodilo 24. avgusta 1617, stara vsega 31 let.
Na zadnjo pot v kripto cerkve sv. Dominika jo je pospremila številna množica ljudi in jo že takrat počastili kot svetnico.
Njihovo slutnjo je podprla razglasitev za blaženo leta 1688, tri leta kasneje pa jo je papež Klemen X. še kanoniziral. V Limi so ji postavili velikanski spomenik.
Sveto Rozo “Limansko” upodabljajo kot redovnico s trnovim vencem na glavi, z rožo v roki; včasih še s sidrom ali Jezusom na roži.
Za svojo zavetnico so si jo izbrali Južna Amerika, Peru, Filipini in Indija. Poleg obeh celin je logično tudi zavetnica cvetličarjev in vrtnarjev.
A česa nas lahko ta mlada svetnica nauči danes?
Ena od anekdot pravi, da je njena mama imela dve ogrinjali. Enega od teh je nekega dne pozabila obešenega čez stol. Mladi Rozi se je zasmililo neko revno dekle, zato se je odločila, da ji podari enega od ogrinjal.
Mama ga je začela iskati in za krajo sumila sosede. Roza ji je priznala svoje dejanje in dodala:
˝Brez skrbi, mama. Ne bo dolgo, ko bodo začeli plašči ‘deževati’.”
Nekaj dni kasneje je znanec podaril mami denar, da si kupi nov plašč. Potem je za darilo dobila še dva kosa blaga, primerna za novi ogrinjali.
Poleg mnogih stvari se lahko od nje naučimo, da bo Bog vedno poskrbel za naše potrebe, če smo se tudi sami pripravljeni razdajati Njemu in ljudem okrog nas.
