Iz Manile sva odletela v Vietnam. Druga kultura, drugačni ljudje, novi izzivi.
Le nekaj kilometrov od letališča in slabo uro vožnje do glavnega mesta Hanoi, leži podeželsko mestece Soc Son. Tam sta zakonca Victoria in Hai Duong pred enim letom in pol odprla privatni vrtec za otroke stare od dveh do petih let.
Več kot le vrtec
Otrokom iz povprečnih delavskih družin želita ponuditi več kot le varstvo in primerno vzgojo v času, ko so njihovi starši na delovnem mestu.
Vrtec nudi mnoge zanimive aktivnosti, denimo tečaje plesa, glasbe, kung fuja, predvsem pa vključuje učenje angleškega jezika.
Slednje je za Vietnamce izjemnega pomena saj je brez znanja tujega jezika težko narediti korak naprej v državi, ki je vse od vojne z Američani ohranila socialistični politični sistem in je ostala razmeroma zaprta za tuje vlagatelje in zahodnjaške kapitalistične apetite.
‘Začetki niso lahki’ nama je dejala Victoria, ‘mnogi starši se še vedno ne zavedajo, kako pomemben je angleški jezik za prihodnost njihovih otrok, pa vendar je vedno več takšnih, ki se odločajo za angleške šole in vrtce.’
Capitole
Capitole, kot sta zakonca poimenovala vrtec (po enem od rimskih gričov) danes obiskuje približno sto otrok in deset učiteljev, a vrtec ima vsaj še za enkrat toliko prostih kapacitet.
Dejstvo je, da si takšnega vrtca marsikdo na podeželju ne more privoščiti. Povprečna plača delavca, ki običajno trdo dela dvanajst ur na dan, od ponedeljka do sobote (pogosto tudi v nedeljah), znaša le 150€.
‘Zaenkrat imamo dovolj le za pokritje osnovnih stroškov in učiteljskih plač, a se trudimo in kaže nam dobro’ je optimistično zaključila Victoria.
Iščejo se učitelji
A težava niso le finance in zadržani starši. Tudi dobre učitelje angleščine je težko najti. Vietnamci niso tako dovzetni za govorjenje tujih jezikov kot na primer Filipinci, kjer je obdobje angleške kolonizacije pustilo tudi marsikaj pozitivnega za prihodnost otočja.
Iz fakultet za angleški jezik mnogokrat prihajajo mladi ljudje, ki sicer popolnoma obvladajo pravila jezika, a izgovorjava še vedno šepa. Vietnamščina je pač fonetično bistveno drugačen jezik.
Tuji prostovoljci
Tako so do sedaj v vrtec bolj ali manj prihajali tuji prostovoljci, ki so del svojega časa, medtem ko so potovali po Aziji, darovali malim vietnamskim nadebudnežem.
Takšna dva prostovoljca sta bila denimo par Ide Dunphy in Faron Wong, Kanadčana s kitajskimi in filipinskimi koreninami. Po tem, ko sta nekaj časa kot prostovoljca služila v fundaciji Darilo srca med ubogimi v Navotasu, sta en mesec in pol preživela v Capitolu.
Sledila kazalcu
Preko te povezave sva v vrtec prišla tudi midva s Silvo. Therese, o kateri sem pisal že v preteklih prispevkih, nama je pomagala vzpostaviti stik z Ide, ona pa s Haiem Duongom.
Še preden se nama je iztekla viza na Filipinih, sva že imela prihranjen prostor v vrtcu – Bog nama je pokazal pot in midva sva kot vedno doslej, sledila Njegovemu kazalcu.
O tem, kako lepo in z vsem srcem so naju sprejeli v Capitolu bom pisal v naslednjih člankih. Sobica, namenjena gostom in tujim učiteljem je prijetna in nudi prav vse pogoje za dobro in učinkovito delo.
Nova vloga – isti namen
Ja, tokrat bova nekaj časa preživela v vlogi učiteljev angleškega jezika in po prvem tednu bivanja in dela v vrtcu lahko rečem, da bo izkušnja nadvse zanimiva, poučna in bogata. Je pri delu z otroki mogoče kako drugače?
V mesecu aprilu in maju smo v društvu Operando zbirali donacije za fundacijo Darilo srca.
Sredstva, ki smo jh do sedaj zbrali z vašo pomočjo, bomo v začetku junija nakazali v Navotas. Denar bo šel za plemenit namen: ena od revnih družin v slumu bo svojemu otroku bistveno lažje plačala šolnino za študij na filipinski univerzi.
Ne pozabite, Bog dela prav zdaj, doma in povsod drugod po svetu! Sodelujmo z njim. Operando.
