Litva – skok v zimsko pravljico

Po enem mesecu življenja in služenja v Ukrajini, sva s Silvo odšla v Litvo. Tako kot Kiev in Odessa, tudi Vilnius ni bil del najinega prvotnega načrta v tem letu potovanja.

Ampak, ali ni čar poti prav v njeni nepredvidljivosti? Mar ni to tisto, kar naše življenje naredi zanimivo in bogato?

Zima na toplem – le v sanjah

Imamo ideje, načrte in želje, ki so pogosto drugačne od tistih, ki jih ima Bog za nas. Ko sva denimo s Silvo načrtovala najino potovanje, sva zimo želela preživeti na ‘toplem’, nekje na Portugalskem, saj mraz nobenemu od naju ni preveč po godu.

In ko je splet okoliščin kazal proti ledenemu severu, sem se spomnil na čas pred štirinajstimi leti, ko sem se kot laiški misijonar odločal o tem, na katerem misijonu bom služil naslednja tri leta.

Tudi Jona je prišel nazaj

Bil sem v precepu. Pater Tomaž Mavrič me je vabil v Ukrajino, kjer je deloval kot misijonar. Jaz pa sem si, mlad kot sem bil, želel nečesa bolj eksotičnega in se odločil za misijon v Argentini.

Ko sem se po treh mesecih vračal nazaj domov, mi je bilo kristalno jasno, da sem sprejel odločitev, ki se je očitno precej križala s tistim, kar si je zame želel Gospod.

Če tako pomislim, me je Bog že pred petnajstimi leti pošiljal v Ukrajino, jaz pa sem, kot Jona, ‘bežal’ na drug konec sveta in očitno potreboval vsa ta leta, da sem se končno odzval tako kot je treba. Kaj naj rečem… sem pač svojevoljni otrok, ki ima zelo potrpežljivega in vztrajnega Očeta. 🙂

Naj se zgodi tvoja volja

Na tem potovanju torej nisva želela ponoviti iste ‘napake’. Pravzaprav sva se s Silvo na pot odpravila popolnoma odprta za Božja presenečenja. Če naju redno berete, potem veste o čem govorim.

Pred petnajstimi leti bi se na vprašanje: Kaj bi rad delal v skupnosti, odzval s svojimi idejami in željami. Danes s Silvo vedno odgovoriva enako: ‘Tisto, kar je najbolj potrebno,’ in potem z zanimanjem čakava, kaj ima Bog pripravljenega za naju.

Če je to pomoč pri čiščenju hiše, naj bo tako. Če je to priprava obrokov za skupnost, naj bo tako. Če je to obiskovanje in nega brezdomcev v bolnici, naj bo tako.

Iz misijona v Ukrajini na Barko v Litvo

Ko sva se torej pripravljala na Ukrajino, nama je Aina iz skupnosti Barka v Rimu ponudila možnost, da se poveže z litvansko Barko, ki jo sama dobro pozna. Povezava je delovala, tako da bova na najino veliko veselje božične praznike preživela skupaj z osebami z motnjo v duševnem razvoju in njihovimi asistenti.

O skupnosti Barka sem pisal že veliko, saj sva v njej preživela skoraj štiri mesece, ko sva bila v Italiji. Več o tem si lahko preberete tukaj.

Priložnost za vsakogar

Na letališču v Vilniusu sta naju pričakala Ričardas in Dovydas.

Ričardas je šestdesetletni gospod, ki je pet let živel in delal na Škotskem v skupnosti odvisnikov od alkohola. Ko se  je vrnil v Litvo, mu je prijateljica povedala, da v Barki iščejo nove asistente.

Odločil se je, da bo svoj čas in izkušnje delil z duševno prizadetimi osebami in danes pravi, da je sprejel dobro odločitev.

Dovydas je mlad enaindvajsetletni fant, ki je prišel v skupnost pred tremi meseci. Okoliščine, v katerih je živel doma, so bile težke in po priporočilu njegovega starejšega brata je prišel v skupnost, kjer živi in dela kot asistent, čeprav se tudi sam že od svojega trinajstega leta spopada s težko psihološko motnjo.

Prepričan sem, da mu bo življenje v tej skupnosti pomagalo pri osebni rasti in osvobajanju iz spon težavne preteklosti. Po mojem mnenju je to najlepše, kar lahko Barka ponudi ranjenemu človeku: ognjišče, kjer se človek počuti sprejetega. Varno mesto, ki mu dovoli biti to kar je v resnici, brez mask in pretvarjanja.

Kot v pravljici

Barkina skupnost v Litvi je postavljena sredi majhne vasice, dvajset kilometrov proč od glavnega mesta. Ko smo se iz letališča pripeljali v skupnost, je bila že tema. Šele zjutraj, ko sva se zbudila in pogledala skozi okno, sva se zavedla, da pravzaprav živiva v zimski pravljici.

Vseokrog zasnežena narava, pobeljena drevesa, zamrznjen potoček tik pod najinim oknom in snežinke, ki so obetale tisto pravo božično praznično spokojnost.

Novo poglavje na poti

Ob osmih sva bila že za mizo pri zajtrku, skupaj z ostalimi člani skupnosti; asistenti in seveda tistimi, zaradi katerih se piše Barkina zgodba – osebami z motnjo v duševnem razvoju. Z njimi sva začela nov dan in hkrati novo poglavje na najini poti.

V naslednjih prispevkih boste spoznali vsakega od njih in samo želim si lahko, da boste tudi vi okusili nekaj tega, kar bova živela v tem mesecu.

S tem, ko nama skupnosti po svetu odprejo vrata, da jih lahko doživiva in razumeva, na nek način odprejo vrata tudi vam. Tako se skupaj lahko prepričamo, kako globoko Bog posega v zgodbe ljudi in spreminja, ustvarja ter oblikuje njihova življenja.

Njegov pravi obraz

V tem tednu bomo z mislimi bolj ali manj osredotočeni na rojstvo človeka, ki se je za nas žrtvoval ‘do konca’ in nam pokazal pravi obraz našega Stvarnika.

Zdaj vemo, da je to obraz dobrega pastirja, ki iz rok izpusti vse, da bi našel zablodelo ovco. Vemo, da je to obraz usmiljenega očeta, ki v svoj objem sprejema izgubljene, zapuščene in pozabljene otroke – brez pogojev in brez obtoževanja.

Kralj vesolja

Medtem ko v skupnosti pripravljamo jaslice in krasimo hišo, se še kako dobro zavedamo, da živimo na Njegovi barki. Človek, ki bo čez nekaj dni brezskrbno spal v naročju Jožefa in Marije, je isti človek, ki mirno in brezskrbno spi na palubi tudi sredi najbolj podivjanega morja.

Imamo torej vse razloge, da počastimo njegovo rojstvo in se dobro pripravimo na Njegov prihod!

Operando.