V zadnjem času mi večkrat odzvanja misel znane avtorice Cynthie Occelli, ki pravi:
“Da seme doseže svoj največji izraz, se mora najprej popolnoma razgraditi. Lupina razpoka, vsebina pride na plano in vse se spremeni. Nekomu, ki ne razume rasti, izgleda kot popolna destrukcija.”
Seme je izjemen simbol smrti in življenja. Simbol preobražanja, učitelj, ki osmišlja žrtvovanje in umiranje.
Seme je vir nečesa popolnoma novega, vir novega življenja. A le če prej umre.
Je vir tisočih novih semen in posredno tisočih novih rojstev. A le če se prej izniči in propade.
Seme, nekaj tako drobnega in neznatnega, pa tako hitro lahko zmede tistega, ki zavrača vero v Boga z besedami:
“Jaz verjamem samo v to kar vidim.”
Ko mu pokažeš seme in ga vprašaš:
“Ali to pomeni, da ne verjameš v drevo, ki bo zraslo iz njega?”,
človek hitro sprevidi, da lahko verjame tudi v tiste stvari, ki so zavite v skrivnost.
Ob tem seveda najprej pridejo na misel Jezusove besede iz Janezovega evangelija:
“Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.” (Jn 12,24)
Kolikor so uničenje, razpad in smrt za marsikoga strašljivi, pa je vse to vendarle organsko povezano z rastjo in življenjem.
Zgodba človeka, ki je nekoč prišel na zemljo, se vse življenje daroval, in na koncu svoje darovanje končal s smrtjo na križu, je lahko za nekoga ‘od zunaj’ zgodba popolnega poraza.
Rodil se je v hlevu, doživljal zavrnitve, odpor in posmeh. Izganjali so ga iz mest in mu ves čas stregli po življenju. Zatajili so ga celo njegovi najboljši prijatelji. Na koncu je umrl – javno osramočen in izključen iz družbe. Prostovoljno, brez borbe za svoj obstoj in brez borbe za resnico.
Vendarle je bila to pot semena, ki je razpokalo in razpadlo, pred očmi vsega sveta, da je iz njega lahko pognalo nekaj novega.
Kot je dejal prerok Izaija že dolgo pred Jezusovim rojstvom:
“Glejte, nekaj novega storim,
Iz 43,19
zdaj klije, mar ne opazite?
Da, speljal bom pot skozi puščavo
in reke skozi pustinjo.”
Tako kot seme ne propade zaradi samega sebe, tako tudi Jezus ni umrl zaradi samega sebe.
Umrl je zaradi mene in tebe, da bi midva lahko imela kvalitetno, polno življenje in tlakovano pot nazaj Domov, od koder sva prišla.
A to pomeni tudi poslanstvo za vsakega izmed nas. Tudi mi smo semena za nekaj novega, ki še ima priti.
Trpljenje, ki ga prinaša naše življenje, s tem končno lahko dobi smisel. Nikoli ne trpimo zaradi samih sebe. Če se tega res zavedamo, lahko tudi najhujše trpljenje postane vir veselja, celo sreče.
Zato mi je tako všeč, ko papež Frančišek v času posta poudarja, da ima odrekanje, kakršno koli pač že, svoj smisel šele v odnosu do drugega človeka.
Sploh v tem času se mi zdi, da je post, usmerjen navzven k drugim ljudem, bolj smiseln in bogat, kot zgolj odreči se kokakoli, čokoladi, alkoholu ali mesu. Sicer ostanemo samo na dieti.
Takole pravi Frančišek:
“Post je dober čas za iskanje – in ne izogibanje – tistim v stiski. Doseči – in ne prezreti tiste, ki potrebujejo sočutno uho in lepo besedo; obiskati – in ne zapustiti – tistih, ki so osamljeni. Uresničimo naš klic, da delamo dobro vsem, in si vzemimo čas za ljubezen do ubogih in potrebnih, zapuščenih in zavrnjenih, diskriminiranih in marginaliziranih.”
