Skoraj tri mesece sva ostala v Sloveniji. Mnogo dlje, kot sva sprva načrtovala. A se je splačalo. Ne le zato, ker sva se dobro odpočila po enoletnem potovanju po Aziji, tudi zato, ker sva imela v tem času veliko priložnosti predstavljati Operando in najino pot. Pričevanje je eno glavnih poslanstev našega društva.
Sporočilo se širi
S hvaležnostjo lahko rečeva, da se ljudje lepo odzivajo na naše delo, tudi mediji, in to ne le krščanski. Časopis NeDelo in revija Zarja sta z nama objavila obsežen pogovor o misijonskem delu.
Prav je, da se širi sporočilo o dobrih ljudeh, ki jih srečujeva na poti in smelih dobrodelnih projektih namenjenih ljudem iz roba družbe. Prav je, da ljudje vedo, koliko dobrega je še na tem svetu!
Pričevanje v Kranju
Zadnje pričevanje, ki sva ga imela v Sloveniji, je bilo v Kranju, pri večerni sobotni sveti maši. To je bil lep misijonski dogodek, ki ga je posebej pisano obarvala tudi glasbena skupina Šambača s krščanskimi pesmimi iz vsega sveta.
Midva sva opisala najina doživetja na misijonih po Aziji in prodali smo kar nekaj knjig Bog dela zdaj! Po Aziji. Izkupiček bomo namenili za različne dobrodelne projekte društva Operando.
Znova na poti
Ampak midva sva šele na polovici najine poti. To leto namenjava Južni Ameriki. Znova sva se poslovila od domovine in poletela čez ocean, na drug konec sveta. Najprej v Sao Paolo v Brazilijo.
Sao Paolo je največje brazilsko mesto in hkrati tudi največje mesto na celotnem ozemlju Južne Amerike, s skoraj 18 milijoni prebivalcev. Celotna provinca Sao Paulo, ki vključuje tudi druga velika mesta v regiji, šteje okrog 40 milijonov ljudi. Številke, ki si jih Slovenci včasih težko predstavljamo.
Dva milijona
Dobrodušnih nasmehov, ko poveva, da ima cela Slovenija 2 milijona ljudi, sva že vajena. Dva milijona ljudi ima neko srednje veliko mesto v Braziliji. V Sau Paulu denimo samo dva milijona ljudi živi v barakarskih naseljih!
Mesto so ustanovili Jezuiti, in sicer 25. januarja 1554. Leži na hribovitem predelu Brazilije, 820 metrov nad morjem, zato so tudi povprečne temperature nekoliko nižje kot v ostalih brazilskih mestih.
Ker gre za drugi časovni pas, je letni čas ravno obraten kot pri nas. K nam prihaja poletje, tukaj se pripravljajo na zimo. Temperature so pozimi znosnejše in se redko spustijo pod 20 stopinj celzija.
Pogled, ki vara
Če bi gledali zgolj po številkah, Sao Paulo velja za najbolj bogato mesto, ne le v Braziliji, tudi nasploh v Južni Ameriki. Je poslovna in kulturna prestolnica države.
Ustvarja desetino bruto domačega proizvoda države, a številke še zdaleč ne pokažejo realne socialne slike. Tudi tujec, ki pride v mesto, je lahko hitro prevaran.
Vidi na stotine visokih stolpnic in poslovnih zgradb, saj je Sao Paulo tretje mesto na svetu po številu modernih nebotičnikov. Nad mestom vidi leteti helikopterje bogatašev, saj se na tak način izognejo prometni gneči; s kar 2000 takšnih poletov dnevno se mesto uvršča na sam svetovni vrh. Tudi veliki trgovinski centri in moderni avtomobili na cestah lahko zameglijo realno sliko.
Žalostni kontrast
Tako kot v vsej Braziliji, je tudi v Sao Paulu kontrast med revnimi in bogatimi izjemno velik, revščina pa globoka, zlasti v zadnjih letih, ko se je država znašla v hudi gospodarski (in politični) krizi.
Na desetine milijonov Brazilcev v resnici živi pod pragom revščine. V Sao Paolu je takšnih ljudi skoraj četrtina. Narašča brezposelnost, a tudi tisti, ki imajo službe, se domov vračajo v nedostojne razmere.
Uničena življenja
Ena od največjih težav Brazilije je slaba in nedomišljena urbanizacija; gradnja infrastrukture na ozemljih, kjer so si ljudje skozi leta uredili dobre pogoje za življenje.
Vlada preprosto oceni, da je zemljišče primerno za infrastrukturo in ne glede na voljo prebivalcev na teh mestih gradi tovarne, ceste, elektrarne in podobno. Cene zemljišč padejo, kvaliteta življenja se občutno zmanjša, na koncu se ljudje selijo v večja mesta za boljšimi bivanjskimi pogoji, misleč, da bo tam življenje lepše.
Na cestah, brez službe
Ampak vse prepogosto naletijo na zaprta vrata. Delovnih mest ni na pretek, mnogi ostanejo brezposelni, kasneje celo brezdomci, ki jih danes v Sao Paolu vidiš vsepovsod – pod mostovi, na avtobusnih in železniških postajah, ob cestah…
Na tak način se je na tisoče ljudi preselilo (in se še preseljujejo) v Sao Paolo, a tam bolj ali manj delijo revščino s tistimi, ki so obubožali pred njimi.
Pred zlomom
Tujec torej dobi občutek, da se nahaja v cvetočem, modernem mestu, v resnici pa se je mesto, vsaj tako trdijo strokovnjaki, znašlo pred kolapsom.
Neenakost je v nebo vpijoča in velik del prebivalstva sili na sam rob družbe. Hkrati pa ekonomska moč omogoča nemoteno rast in razvoj, ki paradoksalno še bolj poglablja težave: onesnaženje, poplave, pomanjkanje varnosti, slab transportni sistem in gneča na cestah. Začarani krog, ki ga bo težko pretrgati.
Pristala sva torej v Braziliji, ki se spopada z zgodovinsko krizo in neštetimi izzivi.
Na letališču v Sao Paolu sta naju pričakala misijonar p. Lucas in gospod Cardoso, aktiven član njegove župnije.
Pred nami je bila še ena ura in pol vožnje z avtom do mesta Hortolandia, kjer živi redovna skupnost Ksaverijanov.
Mesto vrtov
Hortolandia (mesto vrtov) šteje 200.000 ljudi, a leži na pragu mnogo večjega mesta Campinas z več kot milijonom prebivalcev.
Je razmeroma novo mesto, nastalo pred 25 leti. Sem so se ravno zaradi omenjene urbanizacije na podeželjih začeli priseljevati ljudje iz vse Brazilije. V glavnem so to revni ljudje, ki so pustili svojo zemljo in se v Sao Paolo odpravili s trebuhom za kruhom. Mnogi od njih ‘kruha’ še vedno niso našli.
Pri ksaverijanih
Ksaverijani so izrazito misijonska redovna skupnost, ki se navdihuje po dobro znanem jezuitskem misijonarju Frančišku Ksaveriju, a o njej bom več pisal v naslednjem prispevku.
Hiša, v kateri živijo trije patri, p. Giovanni, p. Alfiero (oba Italijana pri osemdesetih) in p. Lucas, mlad Bengalec, je lepa, prenovljena pred komaj tremi leti.
A skupnost ni le misijon, kjer misijonarji izvajajo različne aktivnosti za revne ljudi mesta, pač pa tudi noviciat, kjer se kalijo bodoči misijonarji. To leto sicer ni nobenega novinca, v preteklih letih pa jih je bilo v hiši vedno vsaj deset.
Patri so za naju pripravili prikupno sobico in uredili dobre pogoje za namestitev in delo, ki naju čaka.
