Samo ljubezen ostane

Vse mine, samo ljubezen ostane! Ta tako preprosta misel se je pred leti čedalje globlje sidrala v moje srce.

Zdravniki so bili jasni: zelo redka bolezen, ki mi je postopoma jemala vid, ni ozdravljiva. V kratkem – so mi rekli – boš oslepela.

Šlo je za bolezen, ki mi je povzročala stalne trgajoče bolečine po vsem telesu, in zdelo se je, da jih nobeno protibolečinsko sredstvo ne more pomiriti. Čeprav je bila ta bolečina človeško gledano neznosna, sem v sebi izkušala globok mir.

Čim bolj se je svet skrival pred mojimi očmi, tem bolj sem čutila nujno potrebo, da mu grem naproti in da z drugimi, predvsem z najbolj obupanimi, podelim nenadno odkritje, da je veselje, ki nam ga daje Kristus, mogoče tudi v najbolj dramatičnih okoliščinah, ki nam jih nameni življenje.

Že nekaj časa sem ponoči sanjala osupljive sanje. Bila sem na nepriljudenem kraju, ki so ga obkrožale gore, in zasledovali so me pošastni stvori peklenskega videza.

Začela sem teči proti vrhu neke gore, skušala sem uteči njihovim grožnjam, toda ko sem prispela do vrha, sem doumela, da ni nobene poti za beg. Pogledala sem navzdol, v grozi, da bom strmoglavila z vrha, in videla, da je bilo na dnu doline ljudstvo obupanih, ki tulijo in dvigujejo roke proti meni, kakor da bi prosili za pomoč.

Bila sem razdvojena med željo, da bi pomagala svojim bratom, in strahom, da bi se zrušila v to brezno. Bala sem se, da bi umrla, če bi se spustila v dolino.

Takrat tiste nočne more nisem znala opisati, nisem znala tolmačiti njenega pomena. Pozneje, ko sem začela hoditi po poti noči, so se mi v spomin vrnile tiste podobe in imela sem občutek, da sem jih že videla.

V strahoviti resničnosti, ki me je obdajala, sem zagledala obličja, podobna tistim iz sanj, in začela sem si prizadevati, da se odzvala na njihov klic bolečine. Spet sem pomislila na svojo zgodbo in to, kako me je Gospod spremljal vzdolž neprehodnih poti, ki so me brez vsakega mojega pričakovanja popeljale sredi tistih, ki jim rečem “ljudstvo noči”.

Vsako srečanje je bilo odpirajoči se pekel, prepad, v katerega sem vstopala postopoma, pa tudi kontemplacija nečesa lepega, kar se je dogodilo: morda je bilo samo to, da se je spet prižgalo upanje, želja, da bi bilo mogoče na novo odkriti možnost življenja v polnosti.

“Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni… To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno” (Jn 15,10-11). In res, v teh besedah iz evangelija po Janezu je moje srce našlo temeljni odgovor in prav tukaj se je začela moja pustolovščina.

Ki že dolgo ni več samo moja, ampak je pustolovščina tisočev prijateljev in bratov, ki so iz solidarnosti sklenili dan za dnem hoditi skupaj z mano proti tem novim čudovitim obzorjem, ki nam jih zmeraj razpira ljubezen.

Avtorica knjige: Chiara Amirante