Leonard Cohen, slavni kanadski pesnik in kantavtor je eden mojih najljubših glasbenikov.
Njegovo življenje je bilo polno dramatičnih vzponov in globokih padcev. Bojeval se je z depresijo, drogami in alkoholom, a je naposled našel svoj mir, se osvobodil temne bolezni, odvisnosti, njegove pesmi pa so od takrat postajale le še bolj zrele in globoke.
Eden od razlogov za Cohenovo korenito notranjo osvoboditev je močno povezan s perfekcionizmom in sprejetjem svojih lastnih šibkosti.
Tukaj prevajam le en delček njegove pesmi (skladbe) z naslovom Anthem (himna):
Zvoni na tiste zvonove, ki še lahko zvonijo.
Pozabi na svojo popolno daritev.
V vsaki stvari je razpoka, le tako lahko svetloba posije vanjo.
V angleškem jeziku je seveda slišati lepše, ker se luštno rima, tudi melodija je izvrstna. Vseeno je v teh treh stavkih refrena zapisan recept za notranjo svobodo, odprtost in srečo.
Sarah Eden, raziskovalka iz univerze v Perthu je dejala, da obstajajo mnoge raziskave, ki perfekcionizem povezujejo s psihosomatskimi boleznimi. Višja kot je stopnja težnje po popolnosti, več psiholoških odklonov je pri človeku.
In današnja družba je prežeta s stremljenjem po brezhibnem, popolnem, nezmotljivem, močnem, zdravem, mladem, in to na vseh področjih življenja; v odnosih, v službi, v družini, v duhovnosti.
Sploh pri duhovnosti. Mnogi mislijo, da morajo biti moralno neoporečni, da bi bili blizu Bogu. Da ne bi smeli čutiti tako kot čutijo, da bi dosegli tisto ‘svetost’ in si prislužili nebesa. Da se ne bi smeli skregati z možem/ženo, in nikoli čutiti jeze do svojih otrok, ker to pač ni duhovno, sveto in Bogu všečno.
Mislim, še danes od maše odhajamo domov s spiskom stvari, ki bi jih morali ali ne bi smeli delati, ker sicer…
Seveda ne pravim, da lahko človek počne vse kar si zmisli, sploh če s tem posega v meje drugega človeka.
Govorim o svobodi, da živimo kot ljudje, kot bitja ki delajo napake, kjer so zmote pravzaprav sestavni in ključni del našega obstoja, nujne za kakršnokoli rast.
Rojeni smo bili, da bi bili resnični, ne pa popolni!
In v tem je bistvo vsega. Če naredimo napako, se tolčemo po glavi in se otepamo krivde. Bojimo se delati napake. Posledično raje ne naredimo nič, kot da bi naredili traparijo.
Živimo v balončku svoje popolnosti in v molitvah kličemo Svetega duha. Saj bi prišel, pa ne more noter, ker ni nobene razpoke, kamor bi lahko posijala luč.
In tako živimo kot farizeji; dajemo popolne daritve Bogu (recimo čudovite, okrašene in dolge molitve), imamo popoln nadzor nad svojim življenjem, vse po ‘pravilih’, navznoter pa smo prazni, kot pobeljeni grobovi, če citiram Jezusa.
A moramo res živeti po kalupu, da smo srečni in blizu Bogu?
Spomnimo se samo, kaj se je zgodilo tistemu rimskemu vojaku, ki je Jezusu zadal smrtni udarec na križu.
Ne, Bog ga ni kaznoval. Nobena strela iz neba ga ni skurila. Iz Jezusove rane sta se nanj razlila ljubezen in usmiljenje. To je bilo tisto, zaradi česar se je spreobrnil.
Svetost raste v nepopolnosti. Svetloba, ki lahko prodre le, če je prostor zanjo, torej razpoka.
Ne trudite se biti popolni. Živite kot človek!
Morda komu blizu vas to ne bo všeč, Bogu zagotovo bo. Sprejema vas in vas ima rad – brez pogojev!
