Ko se človek srečuje s trpečimi, se v njem lahko prebudi veliko stvari. Vsakega se Bog dotakne na svoj način, za vsakega posebej ima svoje sporočilo.
To so tisti darovi, ki jih lahko prejmemo le, če smo odprti. Tisti biseri, ki nam jih pogosto nakloni tudi zato, da jih delimo z drugimi.
O najini brazilski prijateljici Regaine sem nekaj napisal že v prejšnjem članku (link), tokrat pa bova z vami podelila kar njene besede.
Regaine se je namreč odločila, da bo z nami podelila nekaj tega, s čimer jo Bog nagovarja ob obiskih prikrajšanih družin v enem najbolj revnih predelov Sao Paula v Braziliji.
Takole je napisala:
Bog dela v majhnih stvareh, in na takšen način je začel delati tudi v mojem življenju.
Silvo in Naceta sem prvič srečala, ko sta bila na obisku pri meni doma. Prišla sta skupaj s patrom Giovannijem, saj sem jih povabila na blagoslov stanovanja, kamor sva se pred kratkim vselila z možem Rodrigom.
Nekaj dni kasneje sem se jima pridružila, ko sta s skupino prostovoljcev (med njimi tudi mojo mamo, ki je že dlje časa vključena v to prostovoljno delo), obiskala dve osebi, obe oboleli za rakom. Za mene je bila to prva takšna izkušnja.
Takrat sta me povabila, da ju spremljam tudi pri naslednjih obiskih, skupaj z različnimi skupinami prostovoljcev. Povabilo sem sprejela z odprtim srcem, saj sem že vedela, da mi bo to v marsičem pomagalo; z novimi izkušnjami in tudi duhovno.
Naslednji obiski nisi bili nič drugačni. Ob teh obiskih sem ob vsaki novi izkušnji notranje nekoliko zrasla. Hkrati sem gledala na trenutke iz preteklosti, ko sem bila nehvaležna Bogu in se pritoževala zaradi svoje brezposelnosti, čeprav se moje težave niti približno ne morejo primerjati s tegobami teh ljudi.
En takšen primer je bilo srečanje z Ino. Pravzaprav sem se z njo najprej srečala ‘na papirju’, ko sta me Silva in Nace prosila, da jima prevedem pismo, ki ga je Ina napisala o svojem življenju, še preden sem jo srečala ‘v živo’. Pisala je o tem, kako ji je bolezen, enega za drugim, iz življenja jemala najbolj ljubljene osebe.
Ko sem se z njo srečala osebno, se mi je zavrtel film o tem, kar sem brala v pismu. Najprej nas je sprejela Ina, potem še njena ostarela mama, ki živi skupaj z njo. In potem smo spoznali še Fabia.
V tisti sobi je zaudarjalo po urinu, Fabio pa je ležal na tleh, na blazinah in se obračal na eno in drugo stran.
Takrat je Ina z nami podelila še več svoje zgodbe. Za mene je bilo žalostno in boleče poslušati njene izkušnje – na mestu, kjer se vse to dejansko dogaja.
Predstavljajte si, da se je vse začelo tako čudovito, potem pa se kar naenkrat življenje začne sesuvati.
Pa Ina kljub temu ostaja močna in hvaležna, kar je za mene osebno enkraten zgled. Čeprav s težkim srcem, sem pomislila, da Bog res nikoli ne pošlje več preizkušenj, kot jih zmoremo prestati.
Ina nam je razložila, kako močno si želi invalidskega vozička za Fabia, da bi ga lahko peljala iz hiše na zrak.
Mogoče se to zdi preprosto, ampak brez pomoči države in z le majhno pokojnino, ki je manjša od minimalne plače v Braziliji, je to praktično nemogoče. Kot Brazilka vam to lahko zagotovim.
In Ino še vedno skrbi. Zdaj tudi za svojega vnuka. Težko si sama predstavljam kako močno je to trpljenje.
Opažam, kako njeno trpljenje izgrajuje mene osebno. Bog polaga pred nas pot, po kateri lahko hodimo, kljub vsem preizkušnjam.
Inin zgled življenja mi daje vedeti, da Bog nikoli ne odneha in nam vedno daje darove, da vztrajamo in verjamemo v sebe.
Bog mi je vedno priskrbel to, kar sem si želela ali potrebovala, vendar na svoj način.
To mi postaja še bolj jasno, zdaj ko obiskujem družine in ljudi v preizkušnjah. Lahko vidim, da tisto kar je zame malo, je za drugega življenjskega pomena.
Prav v teh preprostih zgledih nas Bog uči vrednot, ko sklepamo nova prijateljstva, ko se učimo novih stvari ali ko darujemo svoj čas drugemu človeku.
Zdaj lahko Bogu rečem s še večjo vero: ‘Gospod, hvala ti za vse, kar mi daješ. Naj se zgodi Tvoja volja v mojem življenju!’
Želim si, da bi ta spoznanja lahko delila tudi z drugimi. Bog je dober – v vsakem trenutku!
Regaine Santos
