Po štirih mesecih sva se poslovila od misijona Maepa, od patra Chanchaia ter od fantov in deklet, s katerimi sva preživela toliko lepih, lahko rečem nepozabnih trenutkov na Tajskem.
Mladi pujsek za slovo
Misijonar Chanchai je bil tako simpatičen v tisti svoji otroški iskrenosti, ko nama je že en teden prej navdušeno naznanil, da bo za najino slovo zaklal mladega pujska – običaj pri Karenih, ko sprejemajo ali se poslavljajo od svojih prijateljev.
Povedal nama je, da se bo tisti dan skupaj z nama poslovila tudi učiteljica Chris, sicer Filipinka, ki je občasno prihajala v skupnost in poleg naju poučevala angleščino.
Pravzaprav je bila Chris z misijonom povezana že dolgo pred tem, ko sva prišla midva na Maepo.
Zlasti na začetku nama je bila s svojim zgledom v pomoč, da sva tudi sama našla pravi način, kako se povezati z mladimi in jih poučevati tako, da bodo imeli od tega kar največ koristi.
Že deveto slovo odkar sva na poti
To je bila že najina deveta skupnost, od katere sva se morala posloviti v zadnjem letu in pol. In vsakič znova vam pišem o tem, kako je to težko, sploh če preživiš toliko časa med ljudmi in se z njimi spoprijateljiš.
Vedno ponovim isto: priti je lahko, oditi mnogo težje.
Tisti dan je bila učilnica pripravljena drugače kot običajno. Fantje in dekleta so pripravili vse potrebno za slavnostno večerjo, kamor so bile povabljene tudi sestre iz misijona, kjer je živela Chris.
Križci in naša (vaša) kuverta
Ko je pred kratkim prišel na obisk moj oče, nama je po sodelavki Barbari prinesel trideset lepih križcev. Za spomin na naju sva vsakemu podarila enega.
A najino največje darilo skupnosti je bilo pravzaprav naše skupno darilo: donacije, ki smo jih v vsem tem času zbirali za misijon in patrove ambiciozne projekte.
Še ena misija, ki jo brez vas, dragi bralci, ne bi mogla uresničiti! Iz srca hvala za vaše darove, verjemite mi, tudi misijonar jih je bil zelo vesel.
Pot v Burmo
Po dolgem času torej zopet ruzak na ramo in pot pod noge, tokrat v Burmo, kjer naju je že čakal duhovnik Paul.
Z njim sva že prej izmenjala kar nekaj emailov in na podlagi prebranega je vse kazalo, da naju spet čaka zanimiva izkušnja – v deželi, ki ima bistveno nižji standard od Tajske, med ljudmi, ki so še ne dolgo nazaj živeli v togem in zaprtem političnem sistemu.
Iz Maesota v Pha An
Z avtobusom sva se iz Maesota, ki je od meje z Burmo oddaljen le nekaj kilometrov, odpeljala v mesto Pha An, dobrih dvesto kilometrov proč.
Ne vem, koliko poznate situacijo v Mjanmaru, ampak v nekaterih predelih države se občasno še vedno dogajajo spopadi med mjanmarsko in karensko vojsko.
Spet med Kareni
V Burmi je več kot pet milijonov Karenov in so tretja največja etnična skupina v državi.
Že dolgo si prizadevajo za ustanovitev lastne države. Pravzaprav obstaja predel Burme, ki spada pod tako imenovano ‘Karensko državo’, mesto Pha An pa je njeno središče, glavno mesto.
Ja, spet med Kareni.
Drugače kot sva si predstavljala
Ko sva se po prihodu srečala in pogovarjala s p. Paulom, se je pred nama naslikala nekoliko drugačna slika od tiste, ki sva jo pričakovala.
Prvič to ni bil misijon, kot sva mislila sprva, pač pa velika (in zelo lepa rezidenca), kjer je tudi sedež škofije. P. Paul je le eden izmed tam živečih duhovnikov. Nekateri od njih redno odhajajo v okoliške vasi, kjer oskrbujejo in poučujejo revne ljudi na vasi.
V hotelu?
Najino delo je bilo še nejasno, ampak tisto zaradi česar je zadeva padla v vodo, je bilo dejstvo, da bi morala živeti v hotelu, ker, kot je dejal p. Paul, po zakonu noben tujec ne sme živeti izven hotela ali hostla.
Če bi živela na vasi ali misijonu, bi tvegala veliko kazen, celo izgon iz države, pa tudi Katoliška Cerkev v Mjanmaru si tega ne more privoščiti.
Tako nama je sicer povedal Paul, ampak kot sva slišala kasneje, ima kar nekaj tujih prostovoljcev lepe izkušnje z delom v tej deželi.
V kratkem pride papež Frančišek
P. Paul nama je pripovedoval, da so se z novo predsednico stvari precej izboljšale, sploh kar se tiče odnosa Cerkve in države.
Če je bila Burma še do nedavnega popolnoma sovražna do katerekoli druge vere kot domačega budizma, so stvari napredovale toliko, da bo država v kratkem gostila celo papeža Frančiška.
Prvič v vsej zgodovini države se bo zgodilo, da bo papež lahko obiskal Burmo in nagovoril tam živeče kristjane.
Najini načrti so padli v vodo
Tisto noč sva sicer prespala v hotelu, ki nama ga je rezerviral p. Paul in plačala 25€. Ni sicer veliko, če za kakšen teden prideš na počitnice, ampak za naju, ki potujeva tako dolgo, je seveda pomemben vsak evro.
Naslednji dan sva se patru zahvalila za pripravljenost in mu prijazno razložila, da bi denar, ki bi ga sicer namenila za hotel, raje darovala kakšni skupnosti ali misijonu, ki se zavzema za revne – kar je mimogrede eno od najinih poslanstev na poti.
In sva ostala ‘praznih rok’. Hladen tuš, bi rekel. Kaj takega se nama ni zgodilo že odkar sva lansko leto potovala po Španiji, o čemer sem pisal tukaj.
Tisti, ki spremljate najino pot, se boste spomnili, da je imel Bog takrat za naju pripravljen drugačen scenarij.
Kako naprej?
Odločila sva se, da takoj naslednji dan z avtobusom odpotujeva v šest ur oddaljeno nekdanje glavno mesto Yangon, poiščeva poceni prenočišče in se kar najbolj potrudiva poiskati drugo možnost.
Ta čas pa izkoristiva za Operando.
Bog dela!
V naslednjem prispevku bom pisal o tem, kako doživljava Burmo, kakšne ljudi srečujeva in kako je Bog uslišal najino prošnjo za nadaljevanje začrtane poti.
Do takrat pa seveda OPERANDO – BOG DELA, ZDAJ IN VEDNO!
